Tiskane izdaje
Ljubljana − Petega novembra ob 22.00 je svet preplavila novica o davčni oazi številka ena − Luksemburgu, ki omogoča korporacijam, da karseda znižajo znesek davka, ki ga morajo plačati. V sodelovanju z luksemburškim podjetjem PricewaterhouseCoopers so največja svetovna podjetja našla način, kako se legalno izogniti davčnim stroškom. Vse to pa je omogočala luksemburška davčna uprava.
Zgodbo je preiskovalo več kot 80 novinarjev iz 26 držav, povezanih v Mednarodnem združenju preiskovalnih novinarjev (ICIJ). Dokumente, ki so dokazovali obstoj luksemburških »davčnih nebes«, je združenju predal francoski novinar Edouard Perrin, ki je o zadevi že poročal, vendar pa sam ni dosegel velikega odziva. Skupina novinarjev se je nato zbrala na sestanku v Bruslju, kjer so združili svoje znanje in začeli preiskovati kompleksno tematiko, ustvarili so podatkovno zbirko in prečistili podatke s približno 28.000 strani.
»Ničesar ne vem o davkih, težko izpolnim celo svojo davčno poročilo,« se je pošalila Smithova in tako razložila, zakaj je bilo pri LuxLeaksu bistveno sodelovanje množice novinarjev, ki posedujejo različna znanja. Tekom preiskave so ugotovili, da je svetovalno podjetje PricewaterhouseCoopers med letoma 2002 in 2010 sodelovalo z več kot 340 podjetji in posamezniki, ki so prihranili milijarde evrov, ki bi jih morali nameniti za davčne stroške. In vse to so počeli legalno, saj jim je luksemburška davčna zakonodaja pisana na roko.
Več mesecev so se novinarji ukvarjali z zgodbo in drug z drugim. Smithova je pojasnila, kako težko je bilo usklajevati tako veliko novinarsko množico, v kateri je vsak delal zase in hkrati za skupino. Po besedah Smithove so mesec dni pred objavo ves čas kontaktirali tudi vpletene, vendar se jim ti niso želeli odzvati. »Vedeli so, da prihaja cunami,« je rekla Smithova in dodala, da so si najbolj želeli pojasnila Jean-Clauda Junckerja, ki je bil v času davčnih manevrov luksemburški finančni minister.
Zgodbo so vsi skupaj v javnost dali ob istem času in to le dva tedna po tem, ko je bil Juncker potrjen za vodjo evropske komisije. Zakaj ne prej? Smithova odgovarja: »Veliko smo se pogovarjali o tem, a na koncu smo sklenili, da bo tako imela večji učinek. Te zgodbe ne bi ustavile evropskega parlamenta pri imenovanju Junckerja.« O tem, ali bi moral zaradi razkritih podatkov odstopiti, pa Smithova pravi: »O tem ne odločam jaz kot novinarka. Opravila sem svoje delo, v javnost sem dala stvari, ki sem jih želela, sedaj morajo odločiti ljudje, ki so ga imenovali, in konec koncev tudi Evropejci.«
