Nedelja, 20. 5. 2018, 4.09
5 let, 11 mesecev
Oriana Girotto: Opomnili so me, da pozdrav "čao" spominja na čase fašizma #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,21
1
Oriana Girotto je po 23 letih, odkar je debitirala na naših zaslonih, eden od najprepoznavnejših obrazov slovenskih televizij. Trenutno je komentatorka oddaje Zvezda magazin, a Atlantis ostaja oddaja, po kateri bo vedno najbolj znana. Z nami je spregovorila, kaj vse se je spremenilo od takrat, o svojih sinovih, odnosu z nekdanjim možem Borisom Cavazzo, o življenju v Sloveniji in tudi o botoksu.
Oriana je svojo medijsko pot v Sloveniji začela kot sovoditeljica glasbene oddaje Atlantis, zaradi česar se je preselila iz rodne Italije, in začela s Katarino Čas soustvarjati eno od najbolj priljubljenih oddaj. Obe sta se razvili v cenjeni voditeljici, Katarina pa predvsem v uspešno igralko, ki dobiva vloge tudi v Hollywoodu.
In medtem ko se Katarina trenutno bolje počuti v tujini, je za Oriano Slovenija v 23 letih postala dom, ki ga noče zamenjati za nobeno drugo državo. Poleg tega je tudi mama še ne dvoletnemu Edvardu in 15-letnemu Aleksandru, tega vzgaja z nekdanjim možem Borisom Cavazzo, s katerim imata po ločitvi odličen odnos, pravi.
Na malih zaslonih jo lahko trenutno gledamo kot komentatorko oddaje Zvezda magazin na Planet TV, v kateri skupaj s pevko Katayo in voditeljico Jasno Kuljaj spremljajo in komentirajo nastope tekmovalcev v šovu Nova zvezda Slovenije.
Kako je ocenjevati ljudi na odru, sploh v teh časih, ko imajo vsi mnenje, ki ga morajo deliti? Kako ste se vi znašli v tej vlogi?
Na začetku sem se malo bala, da ne bi bilo toliko za povedati in da bi morali nekomu delati krivico, ker oddaje sicer ne bi bilo. Ampak imamo veliko za povedati in se res dobro zabavamo. Ko hočem kaj povedati, povem, poskušam biti nežaljiva, mi pa ni težko povedati kritike. Seveda tako, da se osebe ne žali, vedno opredelim, zakaj sem tako mislila. Dobili smo že nekaj odzivov nastopajočih, ki smo jih ocenjevali, z nami so stopili v stik - seveda nas kontaktirajo samo tisti, ki jih hvalimo (smeh, op. a.).
Moram reči, da to ni samo oddaja o glasbi, ampak je oddaja o človeku. In to mi je zelo všeč, saj vidiš, katere so želje, katere so frustracije, ki stojijo za tem, egotripi ... Poleg ocenjevanja glasbe in pevskih sposobnosti jaz bolj gledam to in ocenjujem to. Edine kritike, ki jih imam, letijo na egotripe, ti ljudje so nato tudi izstopili iz šova, ker so pogoreli. Ko hočeš preveč, vedno pogoriš.
Kritiko najbrž izrazite tako, kakor bi jim to povedali tudi osebno?
Absolutno. Za nekatere ljudi sem povedala, da so po mojem mnenju naredili napako, saj so si že ustvarili ime v šovbiznisu in so si ga šli v šov dobesedno uničit. Ali pa malo umazat. Ker pač niso bili najboljši, mislili so, da bodo najboljši, ampak niso bili. Potem se pa znajdeš v šovu v skupnem košu z ljudmi, ki imajo iste ambicije kot ti. In vse tisto, kar si prej naredil, se pozabi, ker se bodo zdaj gledalci bolj spomnili tega, kako si tukaj zamočil. To je tista napaka in to bi jim povedala tudi osebno.
Koga imate s tem v mislih?
Mojco iz The Biggest Loser Slovenija, saj mislim, da ji tega ni bilo treba narediti. Lahko bi vseeno gradila svojo pevsko kariero, kar bi bila dodana vrednost, tako pa ni bila, ker ni bila najboljša pevka, in ne vem, kaj je pričakovala. Prihajajo namreč ljudje, ki res znajo peti. Škoda, ker je takoj pogorela, ni se uvrstila naprej.
Drugi, ki ga imam v mislih, pa je Luka Markus Štajer, ki ima v muzikalu Briljantina glavno vlogo Dannyja. Kaj mu je tega treba? Študiral je v Londonu in razumem, da si želi osvojiti še kaj drugega, ampak zakaj se udeležiti tekmovanja, če že imaš nekaj? Dobro delaj to, kar delaš, da bodo ljudje vedeli, kdo si. Tako ali tako se je ukvarjal s svojo prepoznavnostjo. Nadaljuj, klicali bi te še za druge muzikale, uveljavil se boš ... Da dosežeš prepoznavnost, tisto trajno prepoznavnost, ki si je želijo oni, traja.
Tako je pa samo pokazal svoje šibkosti?
Zapel je pesem, ki mu ni bila pisana na kožo, in je na velikem odru pogorel. Bil je celo najslabši v tistem večeru, po mojem mnenju tudi v vsej oddaji. Kako? Dober pevec, šolan v Londonu ... Spet: kaj ti je tega treba? Pokazati, da nisi dober? Dobil je najslabše kritike do zdaj.
Podobno kot ve, danes ljudje izjemno radi delijo svoje mnenje na družbenih omrežjih.
Ja, s tem, da poskušamo me tri utemeljiti naše mnenje in nismo "hejterji": jaz ne komentiram nekoga samo zato, ker mi je zoprn. Predvsem se pa ne skrivam: tukaj sta moj obraz, moje ime, lahko me najdeš na vseh omrežjih in lahko mi nasprotuješ. Zelo rada tudi pohvalim; ljudje na omrežjih pa nikoli ne pohvalijo in se vedno zgražajo, ker je to njihov hobi. Jaz mislim, da je to postala patološka bolezen. Skrivati se za nekimi rožicami.
Pri nekaterih je zanimivo prav to, da ko pogledaš njihov profil, vidiš, da gre za očka z družino, ki vestno objavlja fotografije svojih otrok.
Pa mamice z mucki, na vrtu ... Ali pa z Marijo in Kristusom. Da, vedno je tako. Ampak to je prava zloba, jaz ne želim slabega nikomur in govorim samo o tem, kar se mi zdijo profesionalne napake. To je to. Če mi je pa kdo na družbenih omrežjih izjemno zoprn, mu pošljem zasebno sporočilo.
Res storite to?
Tudi, ja. Če nekdo res grdo napade napake ljudi – ne samo mene – absolutno. Napišem mu na grd in zloben način (smeh, op. a.).
Če to vidite na svojem profilu ali na splošno?
Na splošno. Predvsem, če vidim takšne komentarje na profilih medijev. Tam pa sploh!
Vam kaj odgovorijo na ta vaša "zlobna" sporočila?
Odgovorijo, da. Večinoma: "Nisem tako mislil. To je hobi." Ko se mu pa osebno postaviš po robu, si pa ne upa in odgovarja v slogu: "A te lahko prosim za prijateljstvo na Facebooku?" Potem smo pa tam. Neverjetno.
So vam družbena omrežja sicer všeč, jih radi uporabljate?
Da, vendar jih uporabljam tako, da ne grem čez mejo. Torej ne pokažem preveč, pokažem samo tisto, kar mi ustreza, vem, da lahko moje slike pridejo tudi do medijev. Zato pazim na fotografije, ki jih objavim. Včasih objavim tudi sliko svojega otroka, ampak na takšen način, da ni preveč izpostavljen. Ker, seveda, če hodim po cesti s tem lepim dojenčkom, zakaj ga ne bi tudi tako pokazala.
Poleg tega sem tudi organizatorka strani Italiani a Lubiana, ki je nekakšna italijanska skupnost, v kateri je 650 ljudi, pri tem se mi zdijo omrežja res super. Ogromno teh ljudi pride sem; gre za mlade raziskovalce, oblikovalce ali študente, ki so bili poklicani sem. In jih je treba nekako združiti. Mislim, da so lahko, če ta omrežja pametno uporabljaš, zelo v redu. Zdi se mi, da lahko združijo ljudi. Potem se namreč srečujemo, imamo večerje ... In je res zanimivo; greš na večerjo in ves večer poslušaš samo pozitivne stvari o Sloveniji. Zato mislim, da to, ko nekdo reče, da smo se pred omrežji več družili, ne drži. Za Slovence v Italiji že, tukaj pa ne. Mislim, da se Slovenci, odkar imamo družbena omrežja, več družijo kot prej.
Jih uporablja tudi vaš sin Aleksander?
Da, je star 15 let in ima Facebook, a on zelo varčuje s svojo energijo in ga sploh ne uporablja toliko. Malo pregleda, zelo redko objavlja. V glavnem ga uporablja za zasebni klepet s svojimi sošolci.
Torej vas nima kaj skrbeti?
Ne. On je zelo samosvoj in pri tem tudi zaprt. No, pa saj ga vidite, ko hodi po mestu. Je tak zadržan, simpatičen in se nerad preveč izpostavlja. On dela stvari, ki jih dela. Rad poje in ima svoj band, v katerem igra bas kitaro, poleg tega tekmuje s Kazino in je imel tudi svojo vlogo v Drami. On je človek, ki je zadovoljen s tem, kar ima. In mi je rekel, da sam ne bi nikoli nastopil v šovu in se tako izpostavil. Zdaj razmišlja, da bi s svojim bendom ustvaril nekaj svojega.
So mu znani starši pri tem kaj v napoto, saj je nekaterim otrokom zvezdnikov to velikokrat v breme?
Ne. On je plesalec, želi biti tudi oblikovalec in poje. No, saj Boris tudi poje, ampak ni znan kot pevec. Aleks se je pa odločil, da ne bo dramski igralec, zato ga to nima kaj obremenjevati. Je res tako samosvoj in ima toliko svojih aktivnosti, da mislim, da je povsem nepomembno, kdo sva midva. Pomembno je, da znava z njim živeti normalno življenje. Poleg tega tudi midva z Borisom nisva tako obremenjena, živiva normalno, ob tem pozabiš, da si znana oseba. Saj te nihče ne ustavlja; če te nekdo prepozna, ti tega ne pride povedat, zato nimaš tega občutka.
Imate mir?
Ja, seveda. Če bi bili v Italiji, bi bilo drugače. Tukaj je pa super.
Z Borisom imata očitno res dober odnos.
Ja, zelo dober. Zdi se, da je zelo pomembno, če se odločiš za otroka, da ga imaš z nekom, ki ga ceniš. Ne moreš imeti otroka z nekom, ki ga ne spoštuješ. Vendarle moraš malo premisliti. Še vedno ostaja prijateljstvo, v tem je smisel.
Z Aleksandrom vaju lahko velikokrat vidimo med sprehodom po središču Ljubljane. Kaj še rada počneta skupaj?
Sprehajava se res rada. Že ko je bil majhen, sva ugotovila, da je pomembno iti ven iz stanovanja, na sprehod, saj se pogovor res dobro razvije. Zato so za ljudi tako pomembne kavice, ker je drugače, če greš ven iz svojega obzidja. Zdaj se veliko družimo tudi s tamalim (z mlajšim sinom Edvardom, op. p.), na katerega je Aleks zelo navezan in je do njega tudi zelo odgovoren. Zelo lepo ju je videti skupaj. Rada greva v Italijo ali kam drugam na izlet, z nama gre tudi Edvard. Če pa sva sama, greva na večerjo, kakšen koncert ... Na vsake toliko si vzameva čas samo za naju.
Torej ste kul mama in mu ni nerodno kazati se z vami?
Ne, ne, on pravi, da je edini v razredu, ki se rad druži s svojimi starši. Rekel je: "Ali je težava v meni ali sta pa vidva kul." (smeh, op. a.).
Predvidevam, da se dobro razume tudi z vašim partnerjem Maticem (Ajdič, kitarist, op. a.)?
Ja, on pa ga uči igrati kitaro. Uči v zasebni glasbeni šoli in Aleks je eden od učencev. On ga je vpeljal v svet glasbe, tako da je prešel s kitare na bas kitaro, ki jo ima za hobi. Vse glasbene informacije, ki jih je treba vedeti, mu jih poda on.
Očitno je dobro preskrbljen z vzorniki, tako s starši kot z ljudmi, ki ga vzgajajo.
Tako je, na drugi strani je tudi Ksenija (Benedetti, žena Borisa Cavazze, op. a.), ki je bila profesorica glasbe. Super je z Aleksom, res, krasna. Da, res je dobro preskrbljen z vzorniki. Fino je. Če karkoli ne bi bilo jasno, se je treba o tem pogovarjati, in mi smo se vedno pogovarjali, tudi s Ksenijo. Če bi se pri Aleksu slučajno pojavila kakšna težava, se vedno pogovarjamo, nikoli pa si ne prikrivamo stvari.
Edvarda pa ste imeli pa precej pozno za svoja leta, kajne?
Da, pri 43. Ni mi bilo težko, do zadnjega dne sva bila z Maticem na rojstnem dnevu pri kolegici do 4. ure zjutraj, potem sva šla pa naravnost rodit. In tudi sicer nisem čutila neke fizične obremenjenosti, niti kasneje, pri vstajanju ... Zdi se mi, da se nisem spremenila, pahnila sem se v preteklost in imam občutek, da že 15 let vozičkam.
Pri vas se res zdi, da se je čas malo upočasnil, predvsem vizualno.
Hvala, tehnologija napreduje (smeh, op. a.). Ne bom govorila, da pijem veliko vode in zaradi tega nimam toliko gubic ... Seveda grem tudi po kakšno kapljico botoksa, ker je dejstvo, da se ti pri 45 letih, tudi če si najhujša športnica, starost vidi. Če se hočeš higiensko obdržati, da nisi videti ravno "zmečkana" in utrujena, pač to rešiš. V petih minutah. V trenutku, ko sem začela iskati drage kreme, ki bi mi zgladile gubice, in sem videla, da ne delujejo, je bil čas za nekaj drugega.
Sicer pa se meni to sploh ne zdi nič posebnega, a se iz tega vseeno dela tak bum, ne vem, zakaj. Če si greš recimo popravit pege na rokah z laserjem, je to v redu, če si zgladiš kakšno gubo, pa je treba na veliko govoriti o tem in mediji že pišejo: "Zasačili smo jo!"
Mislim, da večino moti prav to, da številne, ki uporabljajo botoks, kot razlog za mladosten videz navajajo veliko vode, zdravo hrano in gibanje. A ne priznajo, k čemu se v resnici zatekajo za mlajši videz.
Lahko veliko piješ, zdravo ješ, ampak gre še vedno za upad kolagena. Tudi moje kolegice so zelo fit, ampak se jim vidi starost. Če si ne želiš imeti gube med očmi, mene je ta na primer zelo motila, greš pač na en pik in je konec. Ni je več.
Kako pogosto morate hoditi na injekcije?
Enkrat na pol leta. Notri sem natanko tri minute in grem naprej delat. To se mi zdi super, ker ni nožev. Ampak če pogledaš svetovno populacijo danes, so ljudje videti veliko bolje kot nekoč. Ampak redki priznajo, zakaj. Ni pa tabu reči, da "sem kupila kremo", ki tako ali tako obljublja stvari, ki ne držijo. Pismo, od 100 do 500 evrov stanejo, in to ljudje kupujejo. Zato, da bomo imeli občutek ... Česa?
To "pomlajevanje" vam gre res dobro, saj ni velike razlike med zdajšnjo Oriano in tisto, ki jo poznamo iz časov Atlantisa.
Uf, od tega je že 23 let. Ravno pred kratkim sem gledala intervju Dannyjeve zvezde iz tistih časov ... Madona ... Pa dobro. Jaz sem imela takrat drugačen pogled, Slovenija je bila drugačna. Takrat je bilo vse drugače.
V čem je Slovenija zdaj boljša?
Dobila je neko svojo identiteto. Ko sem takrat prišla s strganimi kavbojkami in majčko z zakovicami, so me tako gledali ... Potem sem šla na Kanal A na sestanek, tam pa sama mlada dekleta, a vsa oblečena v kostime. Takoj po prvem vodenju so me opomnili, da pozdrav "čao" spominja na čase fašizma. Takrat, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, so se ljudje res iskali. Niso natanko vedeli, kaj bi, niso marali tistega, kar je bilo prej, hoteli so nekaj novega.
Zdaj pa se mi zdi, da obstaja neka identiteta, ljudje so zadovoljni. No, vsi se pritožujejo, ampak vedo, kaj je dobro, kaj je lepo. Čisto druga atmosfera je. Meni je zdaj veliko bolj všeč, super je. Pa saj se vidi, Ljubljana je super, pritegne turiste in tudi ekonomske migrante iz bogatih držav.
Ne razmišljate, da bi šli nazaj v Italijo?
Ne. Tam imam prijatelje, svojo družino, korenine in spomine. Prijetno je iti nazaj, biti tam tri, štiri dni, potem pa domov.
Kako to, da ste sploh prišli v Slovenijo?
Moja mama je bila Ljubljančanka, zato sem tu obiskovala stare starše. Slovenijo sem prej poznala prek njih, ko sem hodila na počitnice k njim. A sem imela precej jezikovnih težav, tako da je bil precejšen kulturni šok, ko sem se preselila sem. Mentaliteta, jezik, čisto drugo okolje. V Italiji sem delala za neko lokalno televizijo, delali smo glasbeno oddajo, ki je bila povezana z enim od zastopnikov tukaj, Menartom. Ko so tukaj pripravljali novo oddajo, so za voditeljico izbrali Katarino, potrebovali so pa še eno, ki teka po Evropi, in to sem bila jaz.
Potem sta s Katarino ustvarjali eno od najbolj prepoznavnih oddaj v Sloveniji in vse drugo je zgodovina.
Da, takrat je bilo to lahko, saj je poleg nas podobno oddajo imela le še RTV Slovenija z Aljošo Reboljem, ki je vodil v popolni slovenščini (smeh, op. a.). Potem sva pa prišli midve s Katarino. Jaz tako ali tako nisem znala, ona je pa govorila zelo po ljubljansko. In to je bil kar škandal. A vidiš, kakšni časi so bili takrat? Danes imaš pa Bizovičarja, ki govori "kva, kva" (smeh, op. a.). Ko sem šla v Italiji pripravljat prispevek v neko diskoteko, so bili tam tudi transvestiti. Samo pokazali smo jih in z enim od njih sem imela krajši intervju, pa so mi cenzurirali prispevek. To je bilo leta 1997, malo pozneje pa smo na Evrovizijo poslali Sestre. Kakšni časi, čisto nekaj drugega. Ne moreš si predstavljati, koliko boljše je zdaj.
Imata s Katarino še kakšne stike?
Niti ne. Voščiva si za rojstni dan, drugače pa ne. Ona je šla čisto po svoje, niti uloviti je ne moreš. Šla je svojo pot, kar si je želela že takrat. Natanko je vedela, kaj si želi.
1