Ponedeljek, 29. 5. 2017, 4.00
6 let, 6 mesecev
Zakaj mnogi verjamejo lažnim novicam
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,20
2
Občinstvo marsikdaj ne išče resnice. Išče šok, da ga novice pretresejo. Išče pretrese, da sploh čuti, da je še živo, na vprašanje, zakaj so lažne novice tako uspešne, odgovarja filozof Martin Sušnik.
Sušnik je aktiven član slovenske skupnosti v Argentini. Je kulturni referent organizacije Zedinjena Slovenija ter član filozofskega in teološkega odseka Slovenske kulturne akcije.
Ob obisku v Sloveniji je imel ob ustanovitvi Zavoda Philosophia perennis, ki bo širil misel filozofa Komarja, in ob izidu njegove knjige Človeški čas več predavanj. Odgovoril je tudi na nekaj naših vprašanj o poresnici, lažnih novicah in alternativnih dejstvih.
Ali izraz poresnica (angleško post-truth) pomeni, da smo bili prej v resnici, zdaj pa nismo več?
Zdi se mi, da tisti, ki ta pojem uporabljajo, mislijo tako: včasih smo mislili, da smo v resnici, zdaj pa spoznavamo, da te resnice ni.
Ampak potem se pojavi ta paradoks: če resnice ni, ne obstaja nič drugega kot ta poresnica in je torej manipulacija edino, kar ostane.
Tu pa spet paradoks: nekateri mislijo, da človeka osvobajajo, če zavračajo resnico. Tako se človeku ni treba ničemur podvreči, nikogar mu ni treba ubogati. Tako naj bi bil bolj svoboden. A vse zgodovinske in eksistencialne izkušnje kažejo, da če ni resnice, človek postane šibkejši, razcepljen, veliko bolj je izpostavljen (medijskim) manipulacijam. Njegovo čustveno življenje se odcepi od razuma, zato čustva postanejo prazna in slepa. Tako je z njim preprosto manipulirati.
Preberite še:
Tisti, ki besedo poresničen razširjajo, obtožujejo Donalda Trumpa, da za svojo medijsko propagando prireja resnico, laže in nagovarja prek čustev.
Če pa tega ne zmoremo, nastane debata: ali resnica in z njo vsiljevanje ali svoboda in z njo neresnica. Zdi se mi, da imajo tisti, ki branijo poresnico, to težavo – zanje resnica ni nekaj zunanjega in istočasno ponotranjenega."
Želi torej nekdo s tem, ko je uvedel ta izraz oziroma stanje, z množico manipulirati?
Tega si ne bi upal reči. V resnici je to človeška skušnjava. Zanikanje objektivne resnice pomeni, da ne sprejmeš svojega mesta kot kraja, kamor si bil poslan. Če hočeš biti ti ustvarjalec resnice, to pomeni, da hočeš nadomeščati Boga. Nočeš biti stvaritev, ampak stvarnik. To pa ni nova zadeva. To se vleče od Adama naprej.
Težava sodobne družbe je, da človek ne sprejme svojega prostora. Ta drža ga uniči. Če namreč ni v prostoru, ki mu je dan, ampak hoče biti več kot to, zanika samega sebe in torej samega sebe uničuje.
Imajo zaradi vsega tega tudi lažne novice (fake news) večji uspeh?
Občinstvo marsikdaj ne išče resnice. Išče šok, da ga novice pretresejo. To je znak, da ni osebnega stika z resničnostjo. Če osebno pridem v stik s stvarmi, potem tudi vsakdanjost postane čustvena, postane gibalo za človeško voljo.
Če pa tega ne vidim, ker je moj stik z realnostjo tako površen, da mi realnost nič ne pove, moram realnost nadomeščati s čustvenimi šoki ali lažnimi novicami, ki morda niso resnične, a me vsaj pretresejo. Iščem pretrese, da sploh čutim, da sem še živ.
Facebook je vedno sredstvo. Lahko je grožnja, če ga zlorabljamo. #video
Nekateri pravijo, da so družbena omrežja s tem, da razširjajo vse, kar kdorkoli napiše ali objavi, grožnja demokraciji. Je to res?
Vsak medij je sredstvo, ki se lahko uporablja za dobro ali slabo. Res je, da se večkrat zlorabljajo. Če grem na Facebook, da bi samega sebe ustvaril – daje mi namreč možnost, da ustvarim neko umetno identiteto, da sem privlačen, da me drugi "kupujejo", berejo, všečkajo –, je to zloraba sredstva. A težava ni v sredstvu, ampak v tem, kako sredstvo uporabljamo.
S tem, da bi uničili Facebook, tudi ne bi pospeševali demokracije. Facebook lahko demokraciji pomaga. Da ti možnost, da neposredno izraziš svoje mnenje. Ne le na volitvah, ampak omogoča dodaten način izvajanja neposredne demokracije.
Velikokrat se zgodi, da novico, ki nam ni všeč, označimo za lažno novico.
Pred resnico dejansko nismo svobodni. Svobodni smo, ko, recimo temu, stopimo na resnico, ko temeljimo na resnici. Če pa predpostavljamo, da resnice ni, ustvarimo svojo realnost in odločamo, kaj je res in kaj ni, glede na to, ali nam nekaj prija, ali sovpada z našimi predsodki in predstavami.
Lažne resnice so uspešne zaradi predsodkov, ne pa zaradi resnice, ki marsikdaj vključuje to, da sprejmem realnost tako, kot je, čeprav mi ni všeč.
Uveljavil se je tudi izraz alternativna dejstva (alternative facts). Ali dejstva sploh lahko delimo na prava in alternativna?
Po mojem so dejstva pač dejstva. Za Nietzscheja pa ne. Po njegovem mnenju dejstev ni, ampak so samo interpretacije. Tam se odprejo vrata želji po moči, manipulaciji. Po eni strani je hotel s tem človeka osvoboditi, da ne bi bil le član črede. Istočasno pa, če ni resnice, ne ostane drugega kot postati član črede, ker nimamo druge objektivne podlage, razen te, da "resnica" tistega, ki je najmočnejši, postane resnica.
"Ko človek stopi na pot neresnice in dosledno stopa po njej, se zaleti v steno krize. Včasih potrebujemo tudi te krize, zato da se obrnemo in se znova odločimo za resnico."
Kako pa iz tega? Kako nazaj k resnici?
Zdi se mi, da so osebne izkušnje možnost za spreobrnjenje, ki pa zahteva pogum in neke vrste borbenost. Tako kot v Platonovi votlini – nekdo se je potrudil, da je prišel ven, oči so ga bolele, spoznal je, da so reči drugačne, kot je mislil, ko je bil še v votlini. A ko je želel tiste, ki so bili še v votlini, prepričati, da je resnica zunaj in da je svetlejša, tega niso hoteli sprejeti in so ga celo ubili.
Ne moremo vnaprej vedeti, ali bo širjenje resnice uspešno ali ne. Upajmo, da je tudi svetovni uspeh mogoč, a pripravljeni moramo biti na to, da resnica svetu ne ugaja.
Vsak prispeva, kar more. Vsak pri sebi se mora odločiti za dobro. Osebne, realne izkušnje so lahko iztočnica za to odločitev.
2