Tiskane izdaje
Na letalu za London vzamem iz žepa na sedežu revijo nizkocenovne letalske družbe, raztreseno zalistam in se ustavim, ko se na dveh straneh razteza znana podoba jezera. Pogledam še enkrat. Cerkniško jezero. Pisec reportaže Jake Eastham piše o »dramatičnem fenomenu presihajočega jezera«: ko je polno, je največje jezero v Sloveniji, ko je prazno, piše, so njegovi požiralniki videti kot kraterji čudnega planeta. Sama sem rada rekla podobno: da je, kot bi se sprehajal po površini meseca. Na drugi strani se zgodba nadaljuje s Predjamskim gradom, Postojnsko jamo, »gotskim čudežem« Škocjanskimi jamami pa s kozarcem vina in kraškim pršutom.
Eastham se je iz Postojne odpravil v Trst peš, kot del trenda Slow Movement, ki se je začel kot upor ob odprtju MacDonaldsa v Rimu leta 1980. Počasno potovanje je potovanje k samemu sebi, pravi, kjer lahko začutiš neokrnjene slovenske gozdove, »raj za rjavega medveda«. In tako na easy.jetu, še pred nekaj minutami kos mesa, ki ga je treba čim hitreje stisniti na čim manjšo površino, nenadoma »up in the air« odkrivam lepoto svojega doma, lepoto počasnosti. Vrnem se v otroštvo, v moj prvi sprehod »po luni«, občutka, ko se gola stopala dotaknejo posušenega jezerskega dna.
Vmes se ozrem proti sopotnici, ki jo imam za Angležinjo, revijo ima odprto na isti strani, nasmehneva se druga drugi. Jaz sem odrasla v Postojni, nenadoma pravi v slovenščini. In jaz ob jezeru, rečem. Že nekaj let živi in dela v Londonu, pravi, tja je šla, ker doma, tako kot toliko talentiranih mladih, ni dobila dela. Tu in tam ima domotožje, prizna, predvsem po teh podobah, ki razprte, natisnjene na reviji počivajo v najinih naročjih. Dom je, kjer zakuriš ogenj, je zadnjič rekel Rade Šerbedžija. In dom je, kjer imaš spomine, svoje otroštvo. In z otroštvom mislim tudi na tisti prostor nekje v nas, ki se, upam, nikoli ne bo postaral.
