Torek, 22. 5. 2018, 7.30
5 let, 7 mesecev
Ob koncu kariere Roberta Kristana
Samosvoj Gorenjec, ki je rekel zadnjo, obžaluje eno stvar
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,70
Po 18 letih profesionalizma ima dolgoletni hokejski vratar Robert Kristan dovolj. V bogati zbirki spominov se je nabralo nemalo lepih trenutkov, ob katerih ni skrival čustev in brez zadržkov potočil solzo, pa tudi takšnih, ko je pokazal jezen obraz. Kot pravi, ne beži pred svojimi dejanji, priznava svoje napake, obžaluje pa predvsem eno stvar, ki je bila plod mladostne neizkušenosti. Ob koncu kariere člana zlate generacije smo obudili nekaj izsekov iz Gorenjčevega repertoarja skrivanja ključev.
"Ko se odločiš, da greš odločno proti cilju in je glava ob tem spočita, ti pa se ne obremenjuješ z malenkostmi, s katerimi si se med kariero obremenjeval, je vse lažje. Zdaj sem se spočil in grem naprej s čisto glavo. Nisem še rekel zadnje," je mrzlega februarskega dne lani v lokalu v središču Ljubljane, v kateri se je ustalil z ženo in hčerkama, v sobotnem Sportalovem intervjuju Robert Kristan dal vedeti, da še ni prišel čas za hokejsko slovo. Po sezoni premora ga je na ledene ploskve gnal še zadnji reprezentančni cilj – zaigrati na drugih olimpijskih igrah.
Dobro leto pozneje, v katerem je drugič v karieri oblekel dres Olimpije in se moral sprijazniti s tem, da ni vpoklican v olimpijsko ekipo, je 35-letnik sporočil, da pospravlja hokejsko opremo in se obrača k stvarem, ki so zanj pomembnejše kot hokej: "Če nisi stoodstotno pri stvari, nima smisla".
Kdo ima ključe? Lix ima ključe.
V dresu slovenske reprezentance je Mr. Zero branil na desetih svetovnih prvenstvih.
Po dolgih 18 letih profesionalizma – prinesla so tako dneve neopisljivega veselja kot razočaranja – je Jeseničan pokazal, da je zadnjo ciljno črto kot profesionalni hokejist prečkal pred mesecem dni v finalu državnega prvenstva. V tem je proti svojemu matičnemu klubu izgubil v dresu Olimpije.
Karizmatični in precej vihravi čuvaj mreže, ki se nikoli ni želel skrivati za napakami, je močan pečat pustil tako na reprezentančni kot klubski ravni. "Kdo ima ključe, Lix ima ključe" je bil slogan, ob katerem so bili risi pomirjeni, ko je med vratnicama stal on, Mr. Zero. Ob Kristanovem slovesu smo se sprehodili po delih njegovega hokejskega mozaika, s katerim je močno zaznamoval zadnje desetletje in pol slovenskega hokeja.
Sobotni intervju z Robertom Kristanom (februar 2017):
Jesenice, kjer se je začelo
Z Jesenicami je osvojil tri naslove slovenskega prvaka.
Prve članske korake je naredil na domačih Jesenicah (2000/01), kjer je z izjemo sezone 2002/03, ko se je preselil k največjemu tekmecu Olimpiji, drsal vse do leta 2006. Takrat je sledil prvi članski odhod v tujino. Srečo je poskusil na Švedskem, v tamkajšnji elitni ligi za Brynäs IF.
Po letu dni se je še zadnjič vrnil na Jesenice in prvič okusil novo tekmovanje, razširjeno avstrijsko prvenstvo. Z železarji je sezono končal v četrtfinalu in še zadnjič postal slovenski državni prvak.
Z Jeseničani se je veselil treh naslovov državnega prvaka (2005, 2006, 2008), del ekipe Olimpije je bil v zmagoviti sezoni 2002/03.
Švedska napaka, ki jo še danes obžaluje
Kdo ve, kako bi se njegova kariera obrnila, če se po prvem letu na Švedskem ne bi vrnil domov. "Če me kdo vpraša, kaj v karieri obžalujem, je to edina stvar, za katero mi je res žal, da sem jo naredil."
Leta 2006 se je prvič odpravil onkraj slovenskih meja. Z Jesenic je odšel v eno najboljših evropskih lig, med švedsko elito. Oblekel je dres Brynäsa IF in spoznaval povsem nov svet. A ne prav dolgo. Po letu dni se je vrnil domov, kar ocenjuje za največjo napako na hokejski poti.
"Če sem iskren, je bila ena od mojih največjih napak v karieri ta, da nisem ostal na Švedskem pri Brynäsu. Če igraš v elitni švedski ligi, potem res nekaj veljaš. Tam od prvega do zadnjega igrajo vrhunski igralci. To je ena od boljših lig, če odmislimo kontinentalno hokejsko ligo, je to številka ena v Evropi. Če me kdo vpraša, kaj v karieri obžalujem, je to edina stvar, za katero mi je res žal, da sem jo naredil," nam je dejal pred letom.
Zase pravi, da je samosvoj, da ne beži pred napakami in dejanji.
Kot pravi, je bila vzrok za odločitev njegova mladost, saj je odločitve sprejemal sam, okoli sebe pa ni imel dovolj strokovnih ljudi, ki bi mu znali svetovati. Takrat je zdrsela po ledu tudi možnost, da bi odšel na preizkušnjo na drugo stran Atlantika. "Bil sem v stiku z ljudmi, ki so delali za ligo NHL, imel sem vse predispozicije, da bi lahko šel tja na kamp. Ne pravim, da bi tam na koncu res igral, bi pa lahko šel poskusit srečo na njihove tabore. Ne vem, kako bi se na koncu izšlo, a bi se zgodba lahko odvila bolje, kot se je."
Drugi poskus preboja na Švedskem sega v leto 2008, ko se je še zadnjič vrnil v Skandinavijo, takrat v drugi razred tamkajšnjega hokeja, k Mori. Zapustil jo je predčasno. Govorilo se je o domotožju. Sam pravi, da ga ni bilo, izkušnjo pa opisuje kot "res strašno in depresivno sezono".
Medveščakov kralj z zlomljeno krono
Pri Medveščaku so ga vzeli za svojega ...
Po Mori je sledilo obdobje štirih let v ligi EBEL pri zagrebškem Medveščaku, pri katerem so ga navijači vzeli za svojega kralja. Nosili so ga po rokah, bilo je precej zvezdniško, pravi, a končalo se ni lepo.
Trener Marty Raymond, s katerim nista bila na isti valovni dolžini, ga je marca 2013 obtožil, da je na trening prišel vinjen. Kristan, ki ne skriva, da se je rad veselil in se s soigralci večkrat zabaval, to zanika, saj da tisti dan naj je bi bilo treninga.
Pravi, da so se mu pri Medveščaku opravičili, a škoda je bila narejena. "Bil sem samosvoj. Ne bežim od svojih dejanj, daleč od tega. Zavedam se svojih napak. Vem, da sem jih v preteklosti nekaj naredil, a sem jih vedno tudi priznal, povedal, kot je bilo. V Zagrebu so mi uničili kariero, težko sem našel nov klub."
..., a po štirih letih se je moral posloviti. Trener Raymond pravi, da je na trening prišel vinjen. Sam to zanika.
Od velikih težav do velike priložnosti
V naslednji sezoni, v kateri je težko našel klub, je stopil stopnico nižje, zaigral v prvi slovaški ligi za Nitro, nato pa se je krivulja spet obrnila navzgor.
Odločilne so bile olimpijske igre v Sočiju, na katerih je branil odlično in si odprl vrata v eno od boljših evropskih lig, češko Extraligo, kjer je vztrajal dve leti.
Sezono in še malo je branil za slovite Pardubice, nato pa se preselil k Pirati Chomutov.
Reprezentančna leta - ste rekli OI?
Bil je zraven, ko se je Slovenija šele spoznavala z elito, pa tudi ob vseh nadaljnjih prehodih med skupino B in A.
Preden se posvetimo zadnjemu klubskemu dejanju Roberta Kristana, se ustavimo še pri državnem dresu, v katerem je dolga leta opravljal vlogo prvega vratarja. V zapisniku se njegovo ime pojavi na 11 svetovnih prvenstvih, branil je na desetih. Bil je del izbrane vrste v letih, ko se je ta šele srečevala z elito, pa tudi v večini vseh naslednjih pingpongov med prvim in drugim razredom.
Največji vrhunec je doživel na olimpijskih igrah v Sočiju leta 2014. A še pred tem je bil eden od ključnih členov na olimpijskih kvalifikacijah v Vojensu, kjer so risi dosanjali sanje o premiernem preboju na tekmovanje petih krogov. 8. februarja 2013 je s 37 obrambami pokvaril dansko zabavo v Hamletovi deželi in izdatno pomagal do novega mejnika slovenskega hokeja.
Takole se je veselil zmage nad Avstrijo in preboja v četrtfinale olimpijskih iger, po katerem je čustvom pustil prosto pot.
V črnomorskem letovišču je nato na olimpijskih igrah s soigralci briljiral. Prvič od samostojnosti so Slovenci premagali katero od t. i. velikih sedmih (Slovaško). V boju za četrtfinale je ohranil mrežo nedotaknjeno (padli so sosedi Avstrijci), njegov čustven nastop - čustvom je pogosto pustil prosto pot - po preboju v četrtfinale s Švedi ne bo pozabljen.
Robert Kristan o olimpijski zmagi nad Slovaško in izkušnji iz Sočija (februar 2017):
Leta 2016 je zadnjič branil na večji reprezentančni akciji na svetovnem prvenstvu skupine B, istega leta je z reprezentanco odpotoval še na olimpijske kvalifikacije, a tam ni dobil priložnosti. Upal je na tisto v Pjongčangu, a ni prišla …
Kako se v drugi karieri znajde Tomaž Razingar?
Konec? Olimpija. Konec.
Po slovesu od Chomutova so se morale misli umiriti, zbrati in odločiti, kako in ali sploh naprej. Vzel si je leto tekmovalnega premora, spoznal, da je ljubezen še vedno dovolj velika, in vztrajal.
Glavno gonilo so bile druge olimpijske igre. Priložnost mu je ponudila ljubljanska Olimpija, ki je po desetletju lige EBEL stopila nadstropje nižje in se pridružila Alpski ligi. Kristan se je trudil, v mladi ekipi, v kateri ni manjkalo napak, mu nemalokrat ni bilo lahko.
Zadnjo klubsko sezono je odigral v dresu Olimpije, za katero je igral še v sezoni 2002/03, ko je postavl državni prvak.
Najtežje mu je bilo 19. januarja, ko se mu želja, da bi še enkrat zaplesal na olimpijskem ledu, ni uresničila. Po odločitvi reprezentančnega trenerskega štaba, da v Pjongčang ne potuje, se je zdelo, da je njegovo osredotočenje močno upadlo. Cilja, proti kateremu greš odločno, ko je glava spočita, ni bilo več … Sezono je poskušal oddelati do konca, a večji del finala državnega prvenstva je uradno zaradi poškodbe kolena spremljal ob ledu.
Trenerstvo?
Želi si ostati v hokeju, saj to najbolje obvlada.
Tako kot bo vse nadaljnje tekme. Kot pravi, si želi ostati v hokeju, saj je to tisto, kar najbolje obvlada. A kam ga bo pot zanesla, še ne ve ali pa še ne želi razkriti. Ne izključuje možnosti, da bi se nekoč vrgel v trenerske vode. Nekaj izkušenj si je nabral na hokejski akademiji Anžeta Kopitarja in še enega člana zlate generacije, ki je že v pokoju, Tomaža Razingarja.
"Užival sem v vlogi trenerja vratarjev. V veselje mi je, ko vidiš, da imajo mlajši veselje, da poslušajo in da se radi učijo. Ni lepšega kot nekomu nekaj pokazati, ga česa naučiti."
Tako kot je njega največ naučil trener vratarjev na Švedskem, v reprezentanci pa sta mu največ dala Matjaž Kopitar in Nik Zupančič.
