Upokojenemu profesorju dunajske ekonomske fakultete, zelenemu Alexandru Van der Bellnu, je na avstrijskih predsedniških volitvah le uspelo premagati vodjo desničarskih svobodnjakov Norberta Hoferja. O zmagi je odločal, če smemo tako reči, fotofiniš. Šele ko je državna volilna komisija preštela tudi glasovnice, ki so prispele po pošti, je namreč (lahko) razglasila, da je za Van der Bellna glasovalo 31.000 Avstrijcev več kot za Hoferja. Marsikomu v EU se je takrat odvalil kamen od srca.
Mnogo izmed tistih, ki so sicer podprli Van der Bellna – v sili hudič še zelene muhe žre! –, je pravzaprav zgolj izbralo manjše zlo, je pa Hoferja ne glede na to podprlo kar 49,7 odstotka avstrijskih volivcev. Avstrijci so omogočili zmago Van der Bellnu, vendar to ne pomeni, da so navdušeni nad vsem, kar on predstavlja in zagovarja, denimo takrat, ko (na)pove, da kot avstrijski predsednik zagotovo ne bo podpisal spornega Čezatlantskega trgovinskega in naložbenega sporazuma (TTIP). O, ja, Van der Bellen po slogu nekoliko res spominja na Daga Hammarskjölda, tretjega generalnega sekretarja OZN, čigar letalo so Rusi ali Američani leta 1961 sestrelili nad Rodezijo. Volilni dvoboj med Van der Bellnom in Hoferjem naj bi dal misliti vsaj vsem tistim, ki lahko vplivajo na to, kako se bodo v prihodnje spreminjale in dopolnjevale strategije političnih strank na območju držav članic EU.
Čas zastarele evropske, vse bolj kvazidemokratične (ne)doslednosti, ki se je vsa desetletja po drugi svetovni vojni, upoštevajoč Marshallov načrt za obnovo Evrope, ohranjala pri življenju z ameriškimi jajci v prahu in mlekom v prahu, se počasi izteka. Zagotovo tudi zaradi posledic migrantske krize, a ne samo zaradi njih. Politično ravnotežje, ki se ga je najprej v Zahodni Evropi in pozneje v EU utrjevalo, pestijo različne, številne zadrege. Predolgo časa najvplivnejše politične stranke, ki volivcem ponujajo predvsem svojo nenadomestljivo (?) zmernost, se vse prevečkrat spotaknejo ob svoje floskule. Vse manj volivcev jim verjame in zaupa, četudi za zdaj še nenavadno veliko. Kakor koli, na strankarskem prizorišču na tako imenovani sončni strani Alp ta hip ni opaziti nobenih van der bellnov. Koliko slovenskih volivcev pa se po več kot 20 letih sploh še spomni, na primer, vanderbellnovskega Vaneta Gošnika?