Tiskane izdaje
Zagreb – Nekaj več kot 4200 tujcev zahteva od Hrvaške vračilo po drugi svetovni vojni odvzetih nepremičnin. Med njimi je kakšnih 120 slovenskih državljanov, ki na rešitev postopkov oziroma dogovor med državama čakajo že skoraj dve desetletji. Nič ne kaže, da bi se klobčič kmalu razpletel.
Zgodba o slovenskih državljanih, ki jim je bila na Hrvaškem, večinoma po drugi svetovni vojni, odvzeta lastnina, ima dolgo brado. Začela se je pred leti, ko so denacionalizacijski upravičenci (ne le slovenski državljani) zahtevali vračilo premoženja, vendar jih je Hrvaška zavrnila, češ da ga ne more vračati tistim, ki niso njeni državljani, tudi zato ne, ker Slovenija in Hrvaška nista podpisali ustreznega sporazuma.
Hrvaško sodišče
Pred sedmimi leti je hrvaško upravno sodišče odločilo, da so tujci prav tako upravičeni do vračila nacionalizirane lastnine, leta 2010 je odločitev potrdilo vrhovno sodišče. Takoj zatem je vlada, ki jo je vodila Jadranka Kosor, v sabor vložila spremembe zakona o denacionalizaciji, toda dlje kot do razprave o osnutku niso prišli. Bilo je sicer nekaj bolj ali manj protokolarno-diplomatskih napovedi, da naj bi novela zakona le nadaljevala »proceduralno pot«, vendar hrvaška levosredinska vlada z Zoranom Milanovićem na čelu ni kazala posebnega zanimanja (niti ga ne kaže zdaj), da bi uvrstila zadevo na dnevni red. Navsezadnje ne le zaradi slovenskih upravičencev, ampak tudi drugih tujcev, ki bi morali dobiti vrnjeno z nacionalizacijo odvzeto premoženje.
Po nekaterih ocenah je lastnina, ki bi jo Hrvaška morala vrniti v denacionalizacijskih postopkih vsem državljanom (po neuradnih podatkih je največ Italijanov, sledijo Avstrijci, državljani Izraela, Nemčije, Slovenije, Združenih držav Amerike …), vredna približno 150 milijonov evrov; čeprav obstajajo tudi ocene, da je skupna vrednost tega premoženja od 300 do 500 milijonov evrov.
Nujen dogovor
»Veliko pisem in pobud sem že poslala na različne naslove, velikokrat je iste naslove v zadnjih desetih, trinajstih, štirinajstih letih tudi Združenje lastnikov razlaščenega premoženja Slovenije (ZLRP) seznanjalo z nujnostjo ukrepanja oziroma takojšnjega podpisa dogovora o vzajemnosti med Slovenijo in Hrvaško, ki bi omogočal vračanje nacionaliziranega premoženja v obeh državah. Vendar ni nikakršnega napredka,« pravi Estera Savić Bizjak, ena od približno 120 Slovencev, ki se z mlini na veter bojujejo za na Hrvaškem odvzeto jim nepremičnino.
Bo treba po pravico na Svet Evrope?
Zakon, ki bi omogočal ponovno vložitev zahtevkov za vrnitev odvzetih nepremičnin, je obtičal v saboru. Ker hrvaška stran o tej problematiki ne razpravlja niti na meddržavnih srečanjih, bi upravičenci lahko svojo pravico iskali v pravnem redu EU in Sveta Evrope.
Kot je mogoče izluščiti iz kupa dokumentacije, zlasti pa iz odgovorov, ki prihajajo na naslove slovenskih lastnikov na Hrvaškem razlaščenega premoženja, vsaj za zdaj nič ne kaže, da bi bili primeri kmalu rešeni.
To lahko razberemo tudi iz odgovorov ustreznih slovenskih organov, posebno zunanjega in pravosodnega ministrstva, ki priznavata, da je poleg »zgodovinskega ozadja, ki je specifično za vsako državo, odločilen dejavnik nenatančen hrvaški pravni okvir, katerega neustreznost se je v preteklih letih razkrila skozi razlike v interpretacijah pristojnih hrvaških organov glede vračanja premoženja tujim fizičnim osebam«.
Na mrtvi točki
Eden od odgovorov na vprašanje, zakaj se postopki ne premaknejo z mrtve točke, bržkone leži tudi v dejstvu, da Slovenija in Hrvaška sploh (še) nimata sklenjenega sporazuma, ki bi reševal ta vprašanja. Navsezadnje ni zanemarljivo, da slovenska stran v okviru svojih pristojnosti opozarja hrvaško na pomanjkljivosti pravnega okvira in izvajanje postopkov. »Ta problematika je bila večkrat izpostavljena na meddržavnih srečanjih, tako na politični kot na strokovni ravni, pa tudi v postopku pridruževanja Hrvaške k EU,« zagotavljajo na slovenskem zunanjem in pravosodnem ministrstvu.
Zanimivo je, da je hrvaško vrhovno sodišče pred štirimi leti spremenilo prakso in odtlej nesklenjenega mednarodnega sporazuma o vračilu odvzetega premoženja hrvaška sodišča ne štejejo več za zavrnitveni razlog. Vendar je zahtevkov, ki bi bili vloženi po letu 2010, malo oziroma skoraj nič, tako pa ostaja vprašanje negativnih odločb, izdanih do leta 2010 prav zaradi nesklenjenega mednarodnega sporazuma.
Novo, posodobljeno zakonodajo Hrvaška resda pripravlja, toda kot da se jo boji sprejeti. Namreč: nova sprememba zakona, ki jo je v prvi obravnavi sredi leta 2011 sabor že sprejel, izrecno omogoča vložitev novega zahtevka vsem, ki so jim bili zahtevki zavrnjeni pred letom 2010, a kaj, ko besedilo zakona še ni bilo predloženo v drugo obravnavo. Slovenija na vprašanja, kdaj se bo postopek nadaljeval, od hrvaške strani ne dobi odgovora.
Hladni odnosi zaradi hrvaške molčečnosti
Prav zaradi »hladnosti«, s katero hrvaška stran odgovarja na slovenska vprašanja, povezana s to problematiko, pa tudi razmeroma ohlajenih odnosov med državama se zdi malo manj verjetna možnost, da bi Hrvaška sprejela posodobljen zakon oziroma da bi sosedi, članici EU, kmalu podpisali meddržavni sporazum. Bolj verjeten je predlog tako zunanjega kot pravosodnega ministrstva, ki sta odgovarjali na eno od poslanskih vprašanj glede denacionalizacije na Hrvaškem, da naj upravičenci »v okviru svoje zadeve proučijo možnost uporabe pravnih sredstev v okviru pravnega reda Hrvaške, EU in morda tudi Sveta Evrope«.
