Tiskane izdaje
98-minutni dokumentarni film francoske režiserke Fabienne Issartel Portret svobodnega človeka (Boris Pahor: portrait d’un homme libre) je nizkoproračunski čudež: Francozinja, ki tržaškemu zdaj stoštiriletniku pravi moj heroj, pokaže Pahorja z radoživo očaranostjo, odločnega in premišljajočega.
Prejšnji četrtek je bil osrednji dogodek dneva odprtih vrat Cankarjevega doma poleg razgrnitve nove programske sezone projekcija filma Boris Pahor: Portret svobodnega človeka. Film francoske režiserke Fabienne Issartel, ki je Pahorja dolgih osem let s kamero v roki kot senca spremljala na njegovih potovanjih po Evropi, na nastopih na literarnih festivalih, šolah in drugih prireditvah, pa tudi pri vzponu na Nanos, je »dolg in kratek – kot življenje.« Žal so ga doslej lahko videli le redki.
Najmanj publike doma
Film so prikazali marca 2014 v avditoriju tržaškega muzeja Revoltella na pobudo tržaškega združenja Alliance Française, istega meseca v stavbi Francoskega kulturnega inštituta na Bregu v Ljubljani, potem še na shodu pariških Slovencev v Châtillonu ob praznovanju dneva državnosti v Parizu 2014, takrat tudi v art kinu Saint-Andre des Arts v središču Pariza, leto kasneje na festivalu Etonnants Voyageurs v Saint Maloju v Bretanji, letos pa – s slovenskim prevodom – v okviru 52. študijskih dnevov Draga v Parku Finžgarjevega doma na Opčinah.
Vseh omenjenih projekcij sta se udeležila tako čili stoletnik kot režiserka, ki mu v dokumentarcu nameni oznako moj heroj. Novinarska kolegica Agata Tomažič je pred časom v nekdanjih Pogledih zapisala, da je Fabienne Issartel »ujela prav tisto obdobje Pahorjevega življenja, v katerem se je začela njegova transformacija iz lokalno znanega in branega pisatelja v nekakšnega evropskega glasnika strpnosti, večkulturnosti, slovenstva, svetosti življenja ipd. Seznam plemenitih ciljev je dolg in ga lahko poljubno širimo, morda bi nanj uvrstili tudi izraz 'ambasador dolgoživosti'«.
Tudi prejšnji teden sta na oder dvorane v Cankarjevem domu prišla oba, odločni dolgoživež in francoska režiserka, z njima se je pogovarjala novinarka in odlična poznavalka Pahorjevega opusa in življenja Neva Zajc, ki je kot avtorica in scenaristka z režiserjem Tomažem Burlinom pred leti podpisala dokumentarec v produkciji regionalnega RTV centra Koper-Capodistria Boris Pahor – Trmasti spomin in z njim na Dunaju prejela priznanje Erasmus EuroMedia.
No, pogovor s Fabienne Issartel je bil mogoč, s Pahorjem po njegovi navadi niti ne, kar si je zamislil povedati, je povedal, potem pa je enostavno dodal sklepni Hvala! in se poskusil odpraviti z odra (z malo pomoči pa mu je to tudi uspelo). Pahor je ponovil nekaj svojih stalnih tem iz zadnjih let, navrgel je, da je on, ki je doživel in preživel tri totalitarizme, fašizem, nacizem in komunizem, žal moral živeti tako dolgo, da je doživel tak svet, v katerem nekateri ne vedo, kaj se je dogajalo v 20. stoletju in kaj je bil rodomor, globalizacija, je dodal, nas ne pelje k ničemer, mladi marsikaj pozabljajo, ne zavedajo se svojega slovenstva, enakosti z drugimi jeziki, ne zavedajo se svoje preteklosti, ki je podobna suženjstvu.
Režiserki, ki snema dokumentarce za francosko javno televizijo, se je pisatelj zahvalil v gladki francoščini s pahorjanskim naglasom, čuti dolžnost, je dejal, da se ji zahvali, ker je izbrala predstavnika majhnega ljudstva in v filmu spregovorila o tistem, kar je problem vseh, češ da ne gre za film o Borisu Pahorju, ampak za film o 20. stoletju.
Ponovno je ponudil v premislek svoje stališče, da je Evropa danes edini kraj, kjer je mogoča antiteza globalizaciji, tu je mogoče najti enotnost, ki so jo sanjali naši predniki, je povedal: »Noben Evropejec danes ni gotov prihodnosti svojega življenja. In to je 21. stoletje! V evropskem parlamentu sem rekel, narediti moramo vse, kar je mogoče, da prepričamo človeštvo, naj se zberejo na svetovnem kongresu filozofi in predstavniki revnih in ubogih in najdejo način, da bo ime človek vredno spoštovanja. Najti morajo način, kako narediti, da ne bo več človeka, ki bi bil lačen ali žejen ...«
Branje pred snemanjem
Ko se je Fabienne Issartel prvič pripeljala v Trst k Pahorju, bil je januar leta 2008, pisatelj še ni slovel tako kot danes, svojevrstno zgovorno znamenje, da Pahor ni kdorkoli, je bil prvi daljši zapis o njem v časniku Repubblica in mnenje Claudia Magrisa v časniku Corriere della Sera, ki je ravno takrat zapisal, da je Nekropola, Necropoli »izjemna knjiga, prava mojstrovina znotraj književnosti, posvečeni iztrebljanju.«
Pahor je Francozinjo sprejel brez zadržkov, predvsem zato, ker je pred obiskom pri njem prebrala vse njegovo, kar ji je bilo dosegljivo. Svoj filmski, izčrpen in dramaturško strnjeni življenjepis Borisa Pahorja je potem s svojim proračunom snemala dolgih osem let. V njem je tržaškega Slovenca, ki je preživel obe svetovni vojni, požig slovenskega doma v Trstu in še kaj, spremljala po vsej Evropi. Danes 104-letnemu Pahorju podeljujejo priznanja, govoril je v evropskem parlamentu, srečeval se je s svetovno znanimi pisatelji (Stéphane Hessel, Imre Kertész …) ter z njimi debatiral in neutrudno pripovedoval o svojem življenju in političnem udejstvovanju od tridesetih let 20. stoletja naprej, o svobodi oziroma bojevanju za svobodo, »ki je v 21. stoletju z migranti v Sredozemlju postalo bitka za denar, a še vedno bitka za svobodo«.
Fabienne Issartel je uspelo narediti prefinjeni film, ki ne bi sodil le v termin dokumentarca meseca na nacionalni televiziji, ampak v programski razdelek dokumentarec desetletja.
