Poti med igralcem Jimom Parrackom in njegovo ženo Ciero Danielle so se razšle že minulo leto, toda kolesje ločitvenega postopka sta zagnala komaj letošnje poletje. Zaradi nepremostljivih razlik, že standardnega povoda ločitev zvezdniških parov, četudi sta nekdanja zakonca morda resnično – in bolj kot preostali odtujeni pari – naletela na oviro, ki je nista mogla premagati niti z močjo ljubezni. Ameriški zvezdnik, ki je zaslovel v seriji Prava kri, ima namreč nenavadno, za večino verjetno srhljivo nagnjenje. Občasno se rad vda okusu prave, sveže, rdeče krvi. Človeške. »Pri tem sem zelo izbirčen. Ne pijem krvi od kogar koli,« je dejal igralec, ki ga občasno zažeja po življenjski tekočini svoje ljubljene. Kar je bilo za Ciaro morda preveč. Ne pa tudi za njegovo novopečeno zaročenko Leven Rambin, zvezdnico uspešnice Igre lakote, ki ni le njegova nova ljubezen, ampak tudi vir, ki mu poteši krvavo žejo.
Nesmrtni krvosesi, ki v sebi združujejo strast in strah, življenje in smrt, seks, erotiko in ljubezen, so osvojili svet. Na nas prežijo v mislih, domišljiji, kukajo iz knjižnih uspešnic in s televizijskih zaslonov. V njihovem nenavadnem svetu, kjer vampirji in ljudje sobivajo, pa se je znašel Parrack. Čeprav pred prižganimi kamerami. V vlogi Hoyta Fortenberryja, sramežljivega moškega, ki mu vampirji niso le pri srcu, ampak se v nesmrtno krvovsesko celo zaljubi. In očitno se je v svoji ljubezni do brezkrvne lepotice malce preveč poistovetil z njenim življenjskim slogom, saj je tudi njega, četudi človeka, zažejalo po tekočini življenja. A v resničnosti. »Pijem kri. Dobesedno,« je priznal igralec, čeprav pri vdajanju svoji razvadi ne pretirava. »Ne pijem velikih količin, ne natočim si je polnega kozarca. In po njej me zaskomina le nekajkrat na leto, ko se v meni prebudi potreba. Nenaden vzgib, ki ga želim v trenutku potešiti.«
Nekaterim je pri srcu alkohol. Drugi radi pred spanjem popijejo kozarec mleka. Tretje zažeja po gaziranih pijačah. Jima pa po okusu krvi. »Ne vem, čemu si je želim. Včasih si pač zaželim njenega okusa,« je svojo krvoželjnost poskušal razložiti Parrack in pridal, da pije le kri tistih, ki jih ljubi. »Ko pijem kri, se v meni nekaj premakne. Pitje doživljam izjemno čustveno.«
