Gorske gorile živijo v skupinah, ki jih sestavlja več odraslih samcev. Včasih tudi do devet. Največ potomstva v skupini ustvari srebrnohrbti samec, potomce pa ustvarijo tudi drugi samci v skupini. Ob bežnem pogledu na družabno življenje goril bi zato lahko sklepali, da samci, ki skrbijo za mladiče, preprosto skrbijo za lastne potomce, a ni tako. Izkaže se, da samci skrbijo za vse mladiče in med njimi ne delajo razlik, je za The Atlantic povedala Rosenbaumova.
Po analizah podatkov so raziskovalci ugotovili, da so imeli tisti samci, ki so se bolj posvečali mladičem, tudi 5,5-krat več mladičev kot samci, ki za skrb za mladiče niso bili zainteresirani. Ugotovitev je raziskovalce presenetila, saj takšnih odstopanj pri strategijah razmnoževanja niso vajeni. Prav tako razlika ni bila omejena na samce na različnih hierarhičnih stopnjah ali starosti. Opazili so jo tudi med samci, ki so znotraj skupine zasedali enakovreden položaj.
Nagrajevanje ali privlačnost?
Zdravorazumska razlaga takšnega odnosa med skrbjo za mladiče in številom potomcev bi lahko bila, da so samci z več potomci bolj pripravljeni skrbeti za mladiče, ker obstaja večja verjetnost, da gre za njihove potomce. To je sicer možno, a so raziskovalci ugotovili, da so samci, ki so že v mladih letih skrbeli za mladiče, v nadaljevanju imeli več potomstva, kot tisti, ki so bili za skrb za mladiče nezainteresirani.
Raziskovalci zato sklepajo, da so za razliko »krive« samice. Ena od teorij je, da samice s parjenjem nagrajujejo samce, ki skrbijo za mladiče, da bi takšno vedenje spodbudile tudi v drugih samcih. Po drugi strani pa raziskovalci ugibajo, da bi lahko bilo obratno in da bi bili samci, ki že tako ali tako skrbijo za mladiče, samicam bolj privlačni.
