Ljubljanapolis: »Kaj vendar počnemo v tem komunizmu?«

Pred skoraj petimi desetletji je zapustil svoje rojstno mesto Homs v Siriji in po naporni poti priromal v Ljubljano. Študirat strojništvo. V Sloveniji je pognal nove korenine, tu je njegov dom in tu skrbi za energetsko učinkovitost na Inštitutu Jožefa Stefana.

Pot iz Sirije v Slovenijo tudi pred petdesetimi leti ni bila lahka. Četudi je šlo za nekaj študentov, štipendistov Sirije in SFRJ ...

Še danes imam v spominu 13. december leta 1968. Prestopanje na letališču v Atenah se je zavleklo na ves dan, letala niso letela in na koncu so nas strpali na hrupen vojaški avion, kjer je bilo komaj prostora za nas, sedem študentov, prtljago pa so poslali za nami. Prispeli smo v Beograd, kjer so nas obmejni kontrolorji dolgo zadrževali. Bojda nismo bili vsi cepljeni. Beograd je tiste dni zajel snežni metež, brila je košava, tista zima je bila najhladnejša, odkar sem prišel v te kraje. Živo srebro se je spustilo na -27 stopinj. Potem je ataše oznanil, da nas bo pet moralo na pot, in sicer v več kot 500 kilometrov oddaljeno drugo državo, kjer govorijo drug jezik in je še bolj mrzlo kot v Beogradu.

Dobro so vas prestrašili. Pa Ljubljana ni bila tako slaba, mar ne?

Sploh ne. Ko smo se premraženi izkrcali iz vlaka, je sijalo sonce in se bleščalo v belini – sneg je namreč tisto zimo segal tudi dva metra visoko. Prav lepo je bilo. Nastanili so nas v študentskem domu, kjer pa, priznam, sem imel težave z navajanjem na »vojaški« standard. Doma sem bil vajen žimnice z ovčjo volno in bombažne ali volnene prevleke, pa tople preproge po tleh, tukaj pa smo spali na nekakšni tridelni slamnjači, s kot kamen trdim vzglavnikom, poveznjenim čez železno posteljo. S kolegi Arabci smo se spogledali in si rekli, kaj vendar počnemo v tem revnem komunizmu? A že naslednje leto smo dobili normalne postelje.

Kaj pa sošolci? So vas lepo sprejeli?

Prva leta se nismo veliko družili, saj nisem zahajal ven. Študij sem jemal zelo resno. Včasih sem šel v kino, spomnim se, da sem v Unionu gledal V vrtincu. Veliko sem bral, to mi je ostalo od doma, kjer smo imeli bogato knjižnico. Toda moja literatura za krajši čas ni bila tipična. Med počitnicami sem na primer prebiral opisno geometrijo. Pa filozofske knjige.

Ste Marxa tudi kaj listali?

Z Marxom in Leninom sem se spoznal že prej, v Siriji. Ne skrivam, da se imam za levičarja. Ampak ne v ekstremističnem smislu. Sem za družbeno pravičnost in proti izkoriščanju ljudi, narave in živali. Sem za napredek.

Torej v Ljubljani niste doživeli pretiranega kulturnega šoka?

Malo me je presenetilo, ker pri nas pač ni bilo v navadi, da so se v javnosti skupaj družili moški in ženske. Prišel sem iz nič na vse.

No, pritoževati se ne smete. Spoznali ste svojo bodočo ženo ...

Spoznala sva se v tretjem letniku študija. Tudi ona je kasneje študirala strojništvo. Govori arabsko, sama se je naučila. Najini štirje otroci prav tako.

V stiku s svojo kulturo ostajate tudi prek arabskega kluba, katerega predsednik ste.

Klub smo ustanovili leta 1992. Arabska skupnost v Sloveniji ni velika, obsega okoli tristo družin. V klubu prirejamo večere arabske kulture z glasbo, plesom in kulinariko. Imeli smo tudi tečaj arabščine, ki ga je vodila moja hči. Obiskovalo ga je 34 otrok.

Imate zaradi kluba manjše domotožje? Ste se kdaj želeli vrniti?

Med diplomo, magisterijem in doktoratom, ki sem jih izdelal v Sloveniji, sem se vmes redno vračal domov. Tudi moja starejša hči je gimnazijo končala v Siriji. Veste, Sirija je bila pred sedanjim dogajanjem samozadostna, bogata država, brez dolga in z razvito industrijo, ki je na leto proizvedla pet milijonov ton žita, več kot milijon ton bombaža, sadja in zelenjave ter izvažala nafto. V osemdesetih so uvedli embargo in ekonomska situacija se je poslabšala. Ko sem se takrat po doktoratu vrnil v Homs, so mi ponudili službo na neki instituciji, kjer pa bi opravljal pisarniško delo, zato sem odklonil in se odločil, da se preselimo nazaj v Slovenijo, natančneje na Vrhniko.

Sami prihajate iz velike družine izobražencev, imate še štiri brate in sestro. Vsi so ostali v Siriji.

Države ne zapustiš kar tako. Edino, če iščeš boljšo prihodnost za svoje otroke. Ali pa se znajdeš v središču vojnih spopadov. Večina današnjih beguncev iz Sirije je izobraženih mladih ljudi. Tem so uničili državo. Radi bi le svoj prostor pod soncem, kjer bodo lahko živeli v miru in delali. In v tem smislu smo vsi begunci.

Kot izseljenec imate najbrž poseben pogled na arabsko pomlad.

Tudi jaz sem najprej mislil, da gre za preporod. Toda kakšna pomlad je to, ki nastane z ubijanjem in sekanjem glav? Nekatere skupine so izkoristile željo ljudi po večji svobodi. Danes pa večina zahodnih medijev na to razdejanje gleda skozi svoje malo kukalo, ki ga usmerjajo drugi. Vendar arabski svet ni črno-bel, star je 10.000 let. Naša sirska vojska, ki jo zlonamerno imenujejo Asadova, je bila ustanovljena leta 1945 in se zadnjih pet let bori proti terorizmu. Velika težava je, da nismo imeli in še vedno nimamo močne opozicije. Opozicijske skupine, ki jih vidite v medijih, se krepijo samo s podporo Zahoda, zato jim ne pravijo zaman 'opozicija hotel pet zvezdic'. Poleg tega Zahod podpira protidržavne skupine, ki pa niso nikakršna opozicija, ampak teroristične organizacije, ki islamizem izrabljajo v politične namene. Zato nam bo, tudi ko bo rešen problem, še vedno grozila zver, ki jo je ustvaril Zahod – terorizem. To je zver, ki je požrla svojega reditelja.