NA KOŽO

Ilirske pekarne

Objavljeno 30. julij 2014 00.20 | Posodobljeno 30. julij 2014 00.21 | Piše: Lovro Kastelic

Slišati je, da iz sosednjih držav uvažajo zamrznjene, potem pa jih le dopečejo.

Vsak, ki obišče glavno mesto, že kmalu opazi, da je Ljubljana – mesto pekarn. Na Celovški bo šel pri Stari cerkvi kar mimo treh! V Trnovem bo sicer zaman iskal trnovsko, bo pa našel Dunajsko pekarno. Na Dunajski cesti so očitno še posebej lačni, saj je na enem samem naslovu registriranih kar pet pekarn! Nedaleč stran je Primorska pekarna, a domačini potožijo, da tam ni moč dobiti prav nič primorskega, ne ciabatte, kaj šele pince.

Te pekarne družijo sijoči neonski napisi, najboljše lokacije, odpiralni časi dolgo v noč, osebje, ki jim je nerodno spregovoriti o kruhu, in izbor izdelkov, ta je, se opravičujem izjemam, povsod enak. Ceneni kruh, v nasprotju s kruhom naših babic, zdrži, kot da bi bil na kakšnem dopingu, skoraj teden dni.

Ob pogledu na te sterilne pekarne se vsakič spomnim ličnih in butičnih pekarnic, skoraj kot iz pravljice, plod družinske tradicije, ki dajejo Evropi, od Lvova do Londona, prav posebno identiteto, kulturo kruha. Naši odločevalci pa so nadaljevanje te kulture raje prepustili nekomu, ki ima sicer bogate izkušnje z zelenjavo, sadjem, sladoledom, odličnim burekom in še boljšimi baklavami, s podalpskim kruhom jih pač nima. Če bi ponujali, denimo, pravi somun, koruzni leqenik, kokosove gurabije, sladki cozonac, sloviti lakror, ocvrte petulle, kruh z dušo in etnološkim ozadjem, ne bi bilo nikomur nerodno. Bilo bi užitneje.

Razen če so naši vrli odločevalci ob samem začetku recesije ugotovili, da bo Slovenec, še posebno pa Ljubljančan, tako lačen kruha, da ga ob tej silni lakoti nikakor ne bosta zanimali ne kakovost tega osnovnega živila, ne izvor – slišati je namreč, da iz sosednjih držav uvažajo zamrznjene izdelke, potem pa jih pri nas le še vzhajajo ter dopečejo.

Povsem mogoče, da so ugotovili, da naši srednješolski centri izobrazijo premalo pekov in slaščičarjev. Namesto da bi jih izobrazili več, so zato okrepitve raje poiskali na Kosovu, v Makedoniji in Albaniji.

No, pa naj še kdo reče, da je Slovenija nedostopna tujim investitorjem?! In da je delovna zakonodaja res tako nefleksibilna? Obiščite kakšno pekarno in videli boste, da še zdaleč ni tako!

Deli s prijatelji