Premirje na jugu Sirije je v bistvu kapitulacija upornikov. V zameno za to jim Rusi omogočajo prevoz v Idlib, na uporniško ozemlje na skrajnem severozahodnem delu Sirije. Ker pa so se manjši spopadi konec tedna nadaljevali, so odhod s sto avtobusi, predviden za nedeljo, prestavili za nekaj dni. Marsikoga je sicer v času sedanje ofenzive sil režima v Damasku veliko bolj kot trušč letalskih bomb in topovskih granat v regijah Dera in Kuneitra motila tišina Zahoda, ki se v zadnjem času skoraj ne odziva več na uničevanje mest in bolnišnic, na pobite civiliste, kolone sto tisoč beguncev, predvsem sunitov, zaseganja njihovih nepremičnin, etnično in versko spreminjanje podobe Sirije v prid manjšin, naklonjenih Bašarju Al Asadu (šiitov, alavitov, kristjanov)… Konec junija je Bela hiša sporočila, da kljub obljubam v prejšnjih letih in še sredi junija ne namerava varovati uporniškega ozemlja na jugozahodu Sirije. Tudi zato so se uporniki zdaj predali.
Gre še za eno v vrsti zmag generala Suhajla Al Hasana. Ko je v drugi polovici junija v imenu tirana Al Asada sprožil sedanjo ofenzivo, je podobno kot pred januarskim napadom na Guto vzhodno od Damaska upornikom obljubil »peklenski ogenj«. Svojim vojakom pa je spet deklamiral verz: »V boj možje zmage in osvajanj, hrabri vitezi bitk!« Mediji ga poveličujejo in poskušajo s pomočjo njegovih vojaških zmag iz njega ustvariti legendo. Al Asad to dovoljuje tudi zato, ker je slavni general alavit tako kot on.
Tudi Rusi cenijo Al Hasana
Kot pogumnega in sposobnega poveljnika ga hvalijo tudi ruski generali. »Enote generala Suhajla Al Hasana so izpeljale najpomembnejše naloge v glavnih bitkah te vojne: osvoboditev Palmire, Alepa, Hame, Deir ez Zora,« je lani novembra izjavil general Valerij Gerasimov, načelnik ruskega generalštaba. Avgusta lani je Al Hasana osebno odlikoval z zlatim mečem ruske vojske. In decembra, ko se je Vladimir Putin nenadoma pojavil v Siriji, je sirski general lahko kosil z njim, česar ni mogel niti Al Asad. Za Ruse je zelo pomembno, da so našli nekoga, ki pooseblja pozitivno plat Al Asadove vojske. S tem lahko v Moskvi tudi zmanjšajo vlogo Irancev, libanonskega Hezbolaha in drugih šiitov v boju za obrambo »legitimne« sirske države.
Še jeseni 2015 so ruske sile, potem ko so začele vojaško posredovati v Siriji, s čimer so povsem spremenile vojaško situacijo, ugotovile, da je po štirih letih vojne od nekdanjih 36 Al Asadovih brigad povsem izginilo 24 slednjih, preostalih 12 pa ima večinoma manj kot polovico vojakov. Ena redkih Al Asadovih vojaških enot, ki je pokazala udarno moč proti upornikom, je bila Al Hasanova, sestavljena pretežno iz milic alavitov, poveljniki pa so iz vrst letalskih varnostno-obveščevalnih oficirjev, ki jim pripada tudi Al Hasan. Vsekakor ta uporablja taktiko neusmiljenega bombardiranja in uničevanjem iz zraka, tudi s sodi eksploziva iz helikopterjev ter s požigom žitnih silosov in polj, nato pa tako povsem opustošeno ozemlje očisti pehota.
Sicer se v Damasku govori, da navdušenje nad Al Hasanom in njegovo elitno enoto Tiger, ki ima okoli 5000 dobro plačanih pripadnikov, ni ravno po godu članom najožjega vodstva režima, saj ga imajo za tekmeca za oblast. Menda pa Al Asad ne verjame, da mu bo po dokončni vojaški zmagi, ki se bliža, nevaren.
