IZOLA, KOPER – Pozabljen košček policijskega traku na oljki je še frfotal v vetru, veliko glasneje pa je o ponedeljkovem masakru v izolski bolnišnici govorila črna zastava na pol droga v spomin na preminulega zdravniškega kolega, 36-letnega Luisa Guillerma Martineza Bustamanta, ki je bil prva žrtev strelskega pohoda Darka Gregoriča. V preddverje sta – prav ob obisku novinarjev – prispela policista s črnimi rokavicami, klical jih je bolnišnični varnostnik, razlog za klic naj bi bil nož enega od pacientov. Delavci so bili dejansko prestrašeni zaradi ponedeljkovega pokola, ki so mu bili priča, dasiravno so bili obdani s kriminalisti, ki so še opravljali preiskavo.
»Dogodek nas je zelo pretresel,« je povedal magister Radivoj Nardin, direktor izolske bolnišnice, s pogledom, uprtim v mizo. Popoldne in večer poprej so se zaman borili za življenje svojega kolega Bustamanta, znanju navkljub so morali priznati grenak poraz v boju za življenje. Zaman so bila vozila, ki so v ponedeljkovem popoldnevu hitela na vrh hriba proti bolnišnici ter dostavljala kri in druge medicinske pripomočke.
Sorodno klavrno vzdušje je bilo mogoče zaznati v zdravstvenem domu v središču Izole, v njem je zasebna urologija Medur. Vrata odpre vidno pretresena mlajša sodelavka. Ko vprašamo, kakšen človek je bil, zadrgeta glas, ki zadržuje solze: »Zelo v redu je bil, to je ogromna izguba,« reče potihem. Ter doda, da morilec Darko Gregorič nesrečnega zdravnika nikoli ni iskal v zasebni ordinaciji.
Bustamante je študiral v rodni Mehiki, na ljubljanski medicinski fakulteti pa nostrificiral svojo diplomo pred 11 leti. Specializacije iz urologije ni opravljal zgolj v Izoli, temveč tudi v videmski univerzitetni bolnišnici ter na Kanarskih otokih. V Sloveniji ni našel samo dežele, v katero se je zaljubil profesionalno, ampak tudi zasebno, saj se je pri nas poročil in dvakrat postal oče. V bloku v centru Kopra, kjer je imel naslov svojega podjetja, živi njegov tast; ni bil sposoben pogovora, a pokojnega zeta je opisal »kot mirnega, družinskega človeka«, bil naj bi tudi prizadeven, v ponedeljek je sprejel kar 60 pacientov, smo slišali dan zatem.
Brezmejna žalost
V Spodnjih Škofijah je postaja koprske prometne policije, na kateri je do svoje smrti delal 43-letni Ivo Žnidarčič. Pred ograjo je gorela sveča, za njo je slovenska zastava visela na pol droga, ob našem obisku je od tam ravno odhajal generalni direktor policije Marjan Fank. Njegovi fantje s prometne policije so s svojimi značilnimi belimi pasovi stali nekje v senci, njihove misli niso zapustile dogajanja dan poprej. Podpisi v žalni knjigi, s katero so se poslavljali od kolega, ki je še 24 ur poprej živel med njimi, preden ga je okruten zločin iztrgal za vedno, niso mogli opisati njihovih čustev. »Sodelavci in prijatelji pokojnega policista smo oviti v brezmejno žalost,« je dojemanje policistov ubesedila Anita Leskovec s koprske policijske uprave.
Eden od Ivovih službenih kolegov opiše pokojnika za dobričino: »Nikoli ni izzival ali delal konfliktov, ko pa je obravnaval prometne nesreče, se je prelevil v strokovnjaka.« Opisuje ga kot skrbnega, previdnega in profesionalnega, »pravi policist je bil«, doda. In tudi maratonec. Drugi Ivov službeni prijatelj je na facebooku povedal to, kar je bilo v mislih mnogih: »Ivo bo ostal vedno z nami in v nas.« Jeza policistov, ki je bila posledica nerazumljive tragike, se je umaknila žalosti. Nemara jih malce pomirja zgolj dejstvo, da je stanje drugega ustreljenega policista – po naših podatkih gre za 46-letnega očeta štirih otrok Ljuba Krajnca – stabilno.
Policisti niso le številka zaposlenega v javni upravi na ministrstvu za notranje zadeve, ki delujejo represivno in polnijo proračun države, ampak tisti, ki zaradi varnosti državljanov na kocko postavljajo svoje življenje, opozarja predsednik Združenja policistov Slovenije Ivan Kramberger. »Nismo še pozabili na zadnjo nasilno smrt policista, ko nas je pretresla vest o današnjem tragičnem dogodku v Izoli.« Sicer je bil 22. avgust že tako s črnimi črkami zapisan v zgodovino slovenske policije: na isti dan je bil pred dvema letoma ustreljen litijski policist Damjan Kukovič, ki je tri dni pozneje zaradi poškodb umrl.
Na spominsko ploščo policistom, ki so umrli med opravljanjem službe, bodo vklesali novo ime. A tokrat so bili policisti žrtve konflikta, s katerim sprva niso imeli nič – vsaj po dosedanjih informacijah in podatkih bi lahko bil motiv za Gregoričev napad nezadovoljstvo zaradi predolge čakalne dobe. Podatek, da naj bi Martinez Bustamante na zadnji dan življenja pregledal 60 pacientov, samo potrjuje tezo o predolgih vrstah pred našimi zdravniškimi ordinacijami. Te težave policija ne bo mogla odpraviti, pa četudi jih bodo v zdravstvene domove klicali (vse) pogosteje. A da je žrtev neurejenih družbenih razmer naključni mimoidoči policist, ne more razumeti marsikdo – in to ne zgolj v uniformi.
| Politiki naj nehajo lagati Prvi mož Sindikata zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije Fides Konrad Kuštrin poziva h korenitim spremembam sistema. »Smo v situaciji, ko so varuhi zdravja in reda, zdravniki in policisti, žrtve umorov. Med nami so ljudje, ki so nezadovoljni, nezadovoljstvo se nakopiči in izbruhne, kot je tokrat, kot je leta 2007, ko je umrla zobozdravnica. Ljudje so upravičeno nezadovoljni, ampak jeza se ne sme izražati tako, ampak na volitvah,« je oster do politikov: »Nehajo naj lagati in prodajati meglo, za to svoje početje pa so še nagrajeni.« Politika pacientom obljublja, da bodo dobili vse pravice, in to takoj, pravi Kuštrin: »To ni mogoče, pacienti so nezadovoljni, svoj bes pa usmerjajo na medicinske sestre in zdravnike.« Policija je oropana sredstev, opreme in kadra, pričakuje se, da bodo vse obvladovali z lepimi besedami, pravi in še, da je podobno v zdravstvu: »Potrebne so reforme, prave reforme, ne le kozmetični popravki.« Slišati je, da bolnišnice razmišljajo o varnostnikih, celo detektorjih kovin na vhodih. »To je tako, kot če bi pri gripi zdravili vročino. Gre za simptomatsko terapijo, zdravljenje posledic, ne vzrokov.« |
