HABSBURŽANI

Od idile do tragedije na robu slovenskega sveta

Letos se bosta zaokrožili tudi za naš narodni razvoj odločilni obletnici: 100 let konca prve svetovne vojne in razpada Avstro-Ogrske ter zatona habsburške vladarske hiše.
Fotografija: Nadvojvoda Maksimilijan z mehiškimi odposlanci
Odpri galerijo
Nadvojvoda Maksimilijan z mehiškimi odposlanci

LJUBLJANA – Dinastija se je bolj s spretnim sklepanjem porok svojih članov z vrstniki iz drugih mogočnih družin in z dednimi pogodbami kot z uspehi na bojiščih na prestolu – s premorom pod Napoleonom – obdržala kar 645 let. Že za časa prvega Habsburžana, rimsko-nemškega kralja Rudolfa I. (1218–1291), so leta 1278 pod njegovo oblast prišli skoraj vsi pripadniki ljudstva, živečega na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, ki ga je Primož Trubar prvi imenoval Slovenci.

Habsburški imperij je bil najmogočnejši, ko je v 16. stoletju za Karla V. iz španske družinske veje obsegal posesti od Srednje in Južne Amerike prek Evrope do otokov v današnji Indoneziji. V tem cesarstvu, so rekli, sonce nikoli ne zaide. V novejšem času je največ sprememb – tudi za nas – prinesla vladavina Marije Terezije in njenega sina Jožefa II. ter Franca Jožefa I., ki je bil na prestolu kar 68 let. Prav njemu je bilo namenjeno, da je v vojnah v 60. letih izgubil veliko ozemlja in političnega vpliva, doživel pa je tudi največ bolečih udarcev v družinskem krogu.

Vrsta nasilnih smrti

Cesarja peljejo na morišče.
Cesarja peljejo na morišče.
Z usmrtitvijo njegovega mlajšega brata Maksimilijana, v Mehiki postavljenega za cesarja, se je leta 1867 začela vrsta nasilnih smrti, ki so v naslednjih desetletjih silovito pretresle habsburško hišo. Leta 1889 sta si v lovskem dvorcu Mayerling v nepojasnjenih okoliščinah vzela življenje za cesarjevega naslednika predvideni princ Rudolf in njegova ljubica Marija Večera. Devet let pozneje je atentator ob Ženevskem jezeru z dolgo iglo umoril priljubljeno cesarico Elizabeto - Sissi. Še usodneje pa je odmeval atentat na prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Zofijo leta 1914 v Sarajevu. »Prav nič mi ni prihranjenega …!« je cesar potožil ob ženini smrti.

Tragična novica o hudih težavah Maksimilijana onstran Atlantika je dosegla Dunaj le nekaj dni po slavju v Budimpešti, kjer je bil Franc Jožef I. okronan za ogrskega kralja. Bila je še en boleč udarec v času, ko si monarhija še ni opomogla od vojne s Prusi in Italijani, ki so na račun avstrijskega poraza pri Kraljevem Gradcu – kljub svojemu debaklu na morju pri Visu – pridobili tudi s Slovenci poseljeno Benečijo na severovzhodu.
vojne mornarice.
Cesar Franc Jožef I. leta 1865
Cesar Franc Jožef I. leta 1865

O vlogi cesarja Franca Jožefa I. pri Maksimilijanovi mehiški pustolovščini, ki so ji mnogi na dvoru nasprotovali, imajo zgodovinarji različna mnenja. Gotovo pa je, da so bili odnosi med bratoma zaradi povsem različnih značajskih potez, največ pa zaradi vprašanja nasledstva, pogosto precej napeti. Starejši je mlajšega najprej poslal za guvernerja v Milano, nato pa ga je, zaljubljenega v vse, kar je dišalo po morju in ladjah, postavil za kontraadmirala in poveljnika avstrijske razmeroma skromne vojne mornarice.

Tudi to ni bila dobra poteza, saj se je Maksimilijan preveč zares zavzel za okrepitev mornarice, da bi bilo to še sprejemljivo za vojaški vrh, ki je prisegal na kopensko vojsko. Naslednjo priložnost, da bi se nekje izkazal, je z ženo Šarloto dočakal v Miramaru pri Trstu z obiski odposlancev iz Mehike, ki so mu po posredovanju Napoleona III. ponujali cesarsko krono. Leta 1859 jih je še zavrnil, tri leta pozneje pa je tudi na njeno prigovarjanje ponudbo sprejel.

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije