Praktično edini minus vožnje takih vozil je, če jih poleg za družinske aktivnosti uporabljate tudi za vožnjo po mestih. Še posebej je to veljalo za testnega vivara, ker je šlo pri njem pač za daljšo različico, ki je v dolžino merila kar 5,4 metra. Multivan je bil medtem pol metra (4,9) krajši, kar se je v mestih pošteno poznalo, a seveda je tudi vivaro na voljo v običajni različici, ki v dolžino meri skorajda natanko pet metrov.
Da prostora pri obeh zlepa ne zmanjka, smo že omenili, je pa v povezavi z omenjenima dolžinama treba dodati, da je zaradi tega vivaro v prednosti – njegov prtljažnik ima že v osnovi prostornino enormnih 1800 litrov, a je tudi 1010 litrov pri multivanu ogromna številka. Ob tem se oba pohvalita s številnimi koristnimi odlagalnimi prostori, edina razlika pa je, če želimo v obeh peljati maksimalno število potnikov; takrat dodatni litri koristijo. Sicer je imel testni multivan poleg vozniškega še šest sedežev, vivaro pa sedem, pri čemer so se lahko ti tudi obračali, se odstranili… Skratka, glede tega sta bila prilagodljiva kot le kaj.
Pa bodi dovolj o prostornosti, razlogov, ki so nas prepričali, da je tak avto lahko pravšnja izbira za družino, je še veliko. Najbolj smo se bali, da bo vožnja za voznika bolj kot ne mučna, a smo hitro spoznali, da je prav posebno doživetje, in ko se voznik navadi na to, da upravlja precej zajetno vozilo, pri čemer mu je v veliko pomoč tudi, da sta oba zelo pregledna (vivaro še malce bolj), je vožnja celo zelo udobna. Seveda je treba pozabiti na kakšne divje manevre med ovinki, ker jih že sama pojava teh štirikolesnikov pač ne omogoča, sicer pa pokončen položaj sedenja in udobni sedeži poskrbijo, da tudi dolge vožnje voznika ne utrudijo. Še več, do naše hrbtenice sta bila oba tako prijazna kot le malokateri tudi precej dražji avto! Pri čemer je k dobremu počutju pripomogel tudi voznikov delovni prostor, ki je na ravni osebnih vozil, od povezljivosti s telefoni do številnih drugih pripomočkov. Je pa tu na mestu opomba – ker gre pri vivaru za v opla preoblečen in predelan renault traffic, je poleg drugih podobnosti tudi njegovo voznikovo okolje enako kot pri omenjenem francozu, osrednja konzola je denimo zelo podobna kot pri cliu, tudi Renaultova posebnost, ključ v obliki kartice, je ostala enaka. Zaradi vsega omenjenega opel na tem področju zagotovo izgubi nekaj točk pri originalnosti, medtem ko jih multivan na drugi strani pridobi tudi zaradi dvobarvne karoserije.
Glede vožnje smo nekaj reči že omenili, dodajmo pa še, da sta oba kombija poganjala podobno močna dizelska motorja (volkswagnov 2-litrski je imel 150 konjev oziroma 110 kilovatov, oplov 1,6-litrski pa 145 KM /107 kW), pri čemer je prvi sodeloval s 7-stopenjskim samodejnim, drugi pa s 6-stopenjskim ročnim menjalnikom. Oba sta bila dovolj močna, in to tudi, ko sta bila precej naložena, ob tem pa sta pregnala še eno skrb, ki smo jo imeli v zvezi s tovrstnimi štirikolesniki – z 8,7 litra porabe sta oba dokaj varčna. In cena? Glede na vse našteto je jasno, da gre za vozili, ki ponujata zares veliko, ob tem pa sta bili obe tudi zelo dobro opremljeni. Za 41.734 evrov (volkswagen) in 40.114 (opel) jima ne manjka nič bistvenega. Da, seveda gre še vedno za kombija, a kombija, ki ponujata bistveno več kot marsikateri dražji avto. Več pa v sklepu.
