Zasvojenost z računalniškimi igrami je v porastu, zlasti med mladostniki in mlajšimi odraslimi, se pa starostna meja niža, kar pomeni, da se s primeri čezmerne uporabe tehnologije oziroma čezmernega igranja računalniških iger srečujemo že pri otrocih, starih 10, 12 let, pravi psihoterapevtka dr. Nevenka Podgornik, ki ima psihoterapevtsko svetovalnico v Novi Gorici. »Pravzaprav gre za potrebo po igranju. Posameznik meni, da bo tako učinkovito zadovoljil katero od psihičnih potreb, denimo po uveljavljanju, pripadnosti, zabavi. Lahko tudi misli, da bo z umikom v svet, ki ni povezan z realnostjo, omilil oziroma odpravil frustracijo, s katero se sicer sooča.
Računalniške igre so zasnovane zanimivo in privlačno. Omogočajo napredovanje, doseganje uspeha, morda nagrajevanje, prehajanje denimo v naslednji klan, vodijo k vedno pogostejšemu oziroma dolgotrajnejšemu igranju in zasvajajo.« Poznavalka čezmerne uporabe računalnika in nekemičnih oblik zasvojenosti pravi, da so pogosteje zasvojeni fantje, stari med 15 in 20 let, in da ni bistvenih razlik med tistimi, ki živijo na podeželju in v mestu. »Pomembno vlogo pa imajo odnosi v družini, medsebojna povezanost, odnos do dela in učenja.«
Nadzor ni dovolj
Staršem svetuje, naj bodo pozorni predvsem na otrokovo oziroma mladostnikovo umikanje za računalnik, zlasti če je ta v njegovi sobi in nimajo neposrednega nadzora nad tem, koliko in kaj igra. »Če mladostnik sam ne zmore vzpostaviti nadzora nad časom igranja, morajo to storiti starši. A čeprav je omejevanje in preprečevanje igranja nujno, to nikakor ni dovolj za učinkovito rešitev težave, temveč je potrebno delo na psihosocialnem ozadju igranja. Če starši uvidijo, da to presega njihovo znanje in zmožnosti, je seveda smotrno, da se obrnejo na strokovno službo, recimo na šolskega svetovalnega delavca ali šolskega zdravnika, ki bosta družino napotila na svetovalno-terapevtsko obravnavo.« Sogovornica, ki je tudi univerzitetna predavateljica, je na podlagi pozitivnih praks iz tujine oblikovala dva svetovalno-terapevtska programa (individualnega in skupinskega) za mladostnike in mlajše odrasle, ki imajo težave s čezmernim igranjem računalniških igric. Več mesecev trajajoča programa (izvajala ju bo v Novi Gorici in Ljubljani, začne julija) sta zasnovana tako, da se »med obravnavo ne osredotočamo zgolj na vzpostavljanje nadzora nad uporabo računalnika, temveč zlasti na psihosocialno ozadje«. To je namreč zagotovilo za dolgotrajno učinkovitost pomoči oziroma dejanski vnovični prevzem nadzora nad življenjem. Individualni program za mladostnike vključuje tudi delo s starši.
Da smo izgubili nadzor nad igranjem računalniških iger in je smotrno poiskati pomoč, postane jasno, ko ne zmoremo vzpostaviti nadzora nad tem, koliko časa in kaj igrati, ko se k igranju umikamo pred obveznostmi in neprijetnostmi v vsakdanjem življenju, zanemarjamo aktivnosti in socialne stike, ko preprosto ne gre več za igranje, temveč za omamljanje, pravi dr. Nevenka Podgornik. |
