Srbija po poplavah: »Voda je moja sovražnica, na smrt se je bojim«

Krupanj – V sredo se je nebo nad Krupnjem ponovno stemnilo. Nad zelenimi planinami, ki z vseh strani obkrožajo prizorišče pomladanske naravne katastrofe, je začelo deževati. Med tistimi, ki so po poplavah ostali v težje poškodovanih hišah, in tistimi, ki živijo v bližini zemeljskih plazov in divjih rečnih korit, je zavladala panika.

»Dež je moj sovražnik. Voda je moja sovražnica. Bojim se. Na smrt se je bojim,« je v ozki dolini na južnem robu občine Krupanj, kjer sta se sredi maja dva potoka združila v podivjan hudournik in v nekaj urah izdolbla novo rečno korito, dejala gospa Dragica Miladinović. Stala je na komaj utrjenem blatu, kjer je še pred dvema mesecema in pol  stala njena staja z živino, in opisovala uničevalno moč narave. Divja voda, ki je rušila vse pred seboj, je stajo in živino odnesla, kot bi bila iz kartona. Skupaj z vsemi sledmi. Poplave in zemeljski plazovi so v celoti porušili še dva družinska kmetijska objekta, od stanovanjske hiše pa je dejansko ostal le okvir z nastavki prvega nadstropja.

Dragica se je morala z možem Milanom, ki si je v delovni nesreči pred nekaj leti odrezal vse prste desne roke, in devetletnima dvojčicama Tamaro in Teodoro preseliti k sosedom.

»Na nas so vsi pozabili«

»Ne morem več molčati. Na nas so vsi pozabili. V prvih dneh po poplavah so sem prihajali politiki, novinarji, lokalni veljaki, donatorji. Vsi so nam nekaj obljubljali, dobili pa, razen nekaj paketov hrane, nismo ničesar. Pomoči ni. Obnova se še ni začela in sploh ne vem, ali se kdaj bo. Naša hiša je uničena; tako je tudi zapisano v občinskih dokumentih. A neki uradnik se je odločil, da bo hišo, ki je skoraj ni več, ostanki pa se lahko kadar koli zrušijo, treba obnoviti. Tega uradnika nikoli ni bilo tu. Besna sem. Bojim se, da se mi bo zmešalo,« se je jezila Dragica. Najbolj jo skrbi, da bi se spet močno ulilo.

Celotno območje nad dolino, kjer živi, je namreč en sam velik zemeljski plaz. Zemlja se premika. Čutiti je mogoče njeno dihanje. Naravna sila počiva. Kadar koli se lahko znova prebudi. In tega se travmirani prebivalci Krupnja in okolice, ki bi nujno potrebovali tudi psihosocialno pomoč, najbolj bojijo.

Države ni od nikoder

»V tej dolini in na teh hribih prav nihče ni varen. Udarilo nas je za vse večne čase. Škoda je tolikšna, da je nikoli ne bomo morali popraviti. Tu vsi živimo od kmetijstva. Naše njive in pašnike so odnesli plazovi ali pa so nedostopni. Letina je šla v nič. Ostali smo brez vsega. A tistim, ki živijo tu, v dolini, ujeti med vodo in plazove, je najtežje. Tu je bila frontna črta. Še vedno je. Vsako močnejše deževje lahko prinese novo katastrofo,« je dejal Dejan Cvetanović, predsednik lokalne skupnosti Kržava, kamor spada tudi uničeno posestvo družine Miladinović in eden največjih lokalnih kmetov, ki je med 14. in 16. majem izgubil tako rekoč vse, kar je imel. Tudi on, kot velika večina prebivalcev Krupnja in okolice, svojega imetja ni zavaroval. Zavarovanje je predrago, da bi ga revni kmetje in brezposelni prebivalci enega najbolj revnih predelov Srbije, kjer se je razvoj popolnoma ustavil z začetkom razpada nekdanje skupne države, lahko redno plačevali.

»Čez mesec in pol se bo začelo novo šolsko leto. Ker so poplave in plazovi odnesli staro cesto, po kateri je do nas vozil šolski avtobus, po novi pa se lahko vozijo le terenski avtomobili, bosta morali moji hčeri v šolo hoditi peš. Tega se bojim najbolj na svetu. Takoj ko bo začelo deževati, bom stekla za njima … Vse se ruši in kruši. Ne vem, kaj naj sploh storim. Lagali so nam v obraz. Zdaj pa smo tako revni, da bolj revni ne moremo biti. Z možem sva oba brezposelna. Spodaj, v mestu, nimam kaj iskati, tu pa sem ostala brez vsega. A zame je vseeno, skrbi me za dvojčici … Kaj bosta imeli od življenja? Do kdaj bosta odvisni od miloščine?« je v solzah razlagala Dragica Miladinović, medtem ko sta njeni hčerki spali pri sosedih, nebo pa se je, pred dežjem, vse bolj temnilo.

Odrezani od sveta

Kržavi, vasici, ki je bila nekaj časa popolnoma odrezana od sveta, še danes pa tu ne delujejo telefonske povezave in se elektrika nenehno izklaplja, je na pomoč priskočila tudi vojska. A zdi se, da se vojaki v novo (naravno) ustvarjeni rečni strugi in z blatom, kamenjem, lesom in ruševinami napolnjeni ozki dolini, ki je povsem spremenila krajino, lotevajo sizifovega posla. Pripadniki srbske vojske z buldožerji in tovornjaki premikajo in odvažajo sedimente, a ko se močno ulije, kot se je, denimo, pred dvema tednoma, ves njihov trud v nekaj sekundah odplakne voda. Ducat vojakov, ki so v teh opustošenih krajih zdaj edina sled državne pomoči, ne more spremeniti ničesar. Lahko le izpolnjujejo ukaze. Do preklica.

»Leta, dolga leta bodo minila, da se bo življenje normaliziralo. A spomin na veliko vodo in tragedijo bo ostal. Mi smo imeli srečo v nesreči … Za zdaj. Z mlajšim sinom sva štiri dni brez prestanka branila hišo. Postavljala sva barikade, polnila vreče s peskom in zemljo, prečrpavala vodo. Novo rečno korito se je ustavilo le dva metra od naše hiše, ki pa jo je voda delno potopila in spodjedla. Rečno korito je precej globlje od temeljev hiše, ki se že vse od poplav rahlo ugreza. Zato so krivi tudi zemeljski plazovi. Spet dežuje. To ne bo dobro,« je kakega pol kilometra niže od ruševine Dragičine hiše dejal Tomislav Miladinović.

Tako kot njegova živčno povsem razrvana žena tudi on ponoči ne more spati. Ves čas vstaja ter z balkona opazuje in posluša reko in bližnje plazove, ki so odnesli njegov vrt, sadovnjak, gozd in gospodarske objekte. Kadar koli lahko odnese tudi njegovo hišo.

Pred dežjem

»To je vse, kar imam. Oziroma sem imel. 35 let mojega dela. Našega dela. Hišo sem začel graditi, ko sem se v Krupanj vrnil po dveh letih dela v Iraku. Kar si ustvaril sam, braniš do zadnjega. Otroka ali dom. Res je bilo hudo. A moški to lažje prenašamo,« je nadaljeval gospod Tomislav, sicer avtomehanik, ki ga strašno moti zelo počasno delovanje tako lokalnih kot državnih oblasti. »Vse, ki bi se morali ukvarjati z obnovo in pomočjo, sem večkrat klical. Mnogim sem pisal. Brez ene same izjeme prelagajo odgovornost drug na drugega, nič pa se ne premakne. Čisto nič. Politiki so se prišli pokazat, potem pa so na nas nemudoma pozabili. Katastrofa!« je med razkazovanjem škode razlagal umirjeni možakar. Njegov pogled je ves čas uhajal k temnim oblakom. Vse močneje je deževalo.

»Ni nam uničilo le posestva in spodjedlo hiše. Spodjedlo nam je tudi psiho. Strah me je. Ves čas me je strah. To je stalna tesnoba. Ko dežuje, ne spim. Čez dan odpravljam škodo. Potem spet ne spim. In tako iz dneva v dan. Voda … Prekleta voda. Kakšna rušilna moč! Še lani in predlanskim pa je bila suša. Grozno je,« je med jokom pogovor sklenila gospa Miladinović.