Tiskane izdaje
Koncerti glasbene skupine Čompe so prava redkost, kot so redkost tudi čompe, droben krompir iz doline Trente. Naj gre za skupino ali hrano – navdušujeta predvsem sladokusce. Glasbene Čompe so si želele za svoj 24. rojstni dan nastopiti 24. februarja. Nocoj bodo tako igrali v Baru Božidar, ki domuje v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani.
Igralec Janez Škof, pevec in harmonikar ter osrednja figura zasedbe, je priznal, da je bil za nastanek skupine zaslužen Janez Habič Johnny, igralec gledališča Ane Monro, s katerim se je srečal v KUD France Prešeren. »Dejal je, da ima bobne, jaz pa igram harmoniko, in sva rekla, da bi nekaj naredila skupaj. Zraven je bil še saksofonist Žiga Saksida, tudi Monrojevec. Tako smo začeli. Vadili smo v garderobi, kjer so imeli svojo gledališko ropotijo. Spodaj na odru pa je ena punca vadila saksofon. To je bila Breda Krumpak in povabili smo jo k sodelovanju. Zasedbo sta zaokrožila še violinistka Neža Zinaić in kitarist Silvo Zupančič. Čez čas je Habiča zamenjal tolkalist Marjan Stanič in to je bila tudi zasedba, ki je posnela naš prvenec.«
Dragocen krompir
Nenavadna je tudi izbira imena, saj so se poimenovali po krompirju. Čompe so v Trenti zelo dragocen krompir, precej droben in zelo okusen, enako pa se imenuje tudi lokalna jed – krompir s skuto. »Žiga Saksida je imel takrat pri sebi doma enega mulca iz Trente. In fant je jedel samo čompe, pa še malo odbit je bil. Neprestano je govoril o teh čompah. Tako sem ugotovil, da morajo biti nekaj posebej zanimivega in zasedba je dobila ime,« pojasni Škof.
Glasbeno se naslanjajo na ljudsko glasbo, verjetno tudi zato, ker so vsi glasbeni amaterji. »Igramo le tisto, kar zmoremo, kar nam v redu zveni,« pravi Škof, ki se je s harmoniko srečal v gledališču, ko je bil še rosno mlad.
Svoj prvenec, ki je izšel leta 2004, so poimenovali kar po skupini – Čompe. In pri njem je ostalo. »Ta album je res zanič, ker je narobe posnet. Posneli smo ga v živo na treh koncertih na Metelkovi in vsakič smo imeli povsem narobe postavljene mikrofone. Mi bi že zdavnaj posneli kak dober studijski album, vendar nimamo časa,« odgovarja Škof na vprašanje, ali lahko po vsem tem času kmalu pričakujemo novi album. »Materiala imamo veliko, ampak potrebujemo pol leta za kaj takega. Glede na to, da smo mi glasbeniki, ki ne igramo po notah, gre vse skupaj zelo počasi naprej.«
Uglasbena slovenska poezija
Čompe so ena tistih zasedb, ki se rada loti uglasbitve poezije slovenskih pesnikov. Škof pojasnjuje, da je šlo bolj za naključje kot namero, ki pa se je na koncu izkazala za izjemno izkušnjo in ustvarjalen preplet. »Ko sem se odločil, da se bom začel učiti igrati harmoniko, sem jo kupil preko malega oglasa od nekega Novomeščana. Bila je znamenita Lubasova harmonika, ki bi bila danes stara 120 let, pa so mi jo v ljubljanski Drami izgubili.
Imela je genialne base. Takrat je Dane Zajc izdal pet knjig svoje poezije in tam so bile tudi njegove zgodnje pesmi. Te so bolj enostavne in sem se ob njih učil igrati harmoniko. To sem mu tudi povedal in je bil navdušen. Ko so me poklicali, če bi šel v Strasbourg v okviru nekega predstavitvenega programa slovenske kulture, sva tja odšla skupaj in se odlično ujela.«
V svoj repertoar so poleg Zajca vključili tudi druge pesnike. Tako so uglasbili še nekatere pesmi Edvarda Kocbeka, sonet Milana Jesiha, svoje pa je v znameniti Človeški ribici dodal tudi Andrej Rozman Roza.
In zakaj tako redko nastopajo? »Zato, ker že dvajset let igramo eno in isto, tako da nas na nastope kličejo le še kot rariteto. Tudi nam samim je že nerodno igrati eno in isto. Mogoče pa bomo ob 25-letnici vendarle izdali novi album. Čeprav ne vem, koliko je v tem še smisla. A se cedeji sploh še prodajajo?«
