Na, zdaj pa spet beremo o zdihljajih te venomer nesrečne slovenske knjige, ki si še kar domišlja, da Slovenci kot narod ne moremo shajati brez nje. Kot da ne bi imeli zdaj že v vsaki hiši televizije, ki lahko volilcem ažurno sporoča, kaj ta hip sanja oblast in s čim se ravno zmerjajo politiki. Saj kaj več ni treba vedeti. Je pa v javnost nekako po ovinkih pricurljala samoovadba slovenskega pisatelja s skoraj že praznega lojtrnika, pod katerim se bo še dalo vsaj simbolno zakuriti in na katerem zdaj on čaka namesto knjig na pravično kazen. Zadevo je vestno sprejel med svoje dolžnosti gospod Štefanec, ki je za vsako reč takoj pri roki in bo nedvomno znal zakonito speljati kolosalno predstavo: protikorupcijska komisija in pisatelj Slavko Pregl v njenih šapah… To se bo bralo!
Kdor še ne ve: skupaj s predsednikom Društva slovenskih pisateljev sta lani beračila pri takratni ministrici za finance, da bi izprosila zakonsko milost za slovensko knjigo. Na ministrstvu, kjer se praviloma samo računa, in še to najraje po naročilu Bruslja, jasno, da v sto milijonih ali v milijardah (kadar jih je treba na hitro zbrati, ko kdo iz bančnega sveta kaj zavozi, drugače seveda ne), je gospa ministrica za finance butastim kulturnikom lepo pojasnila, da jih ne tepe ona, da pa tudi oni ne morejo biti nad zakoni, pa če so ti zakoni še tako trapasti. Kajti so jih po demokratičnem postopku sprejeli poslanci in da zatorej ne morejo biti drugačni, kot so… Skratka, beračenje, ki se mu v modernih sistemih reče lobiranje, sicer ni prepovedano, morajo pa biti lobisti za kupovanje poslanskih glasov ustrezno registrirani, da se ve, za koga ali s kom lobist služi. Omenjeni osebek, ki je bil svoje čase tudi moj urednik, pa sploh ni bil nikoli ustrezno registriran kot lobist. Takšen škandal! Zato ga ima zdaj v rokah gospod Štefanec. Saj je nerodno, da prav zdaj, v tednu frankfurtskega tedna knjige mi spet o knjigah nekaj po svoje. Ali pa je morda prav, da ravno zdaj vsi vidijo, da naša pravna država ne spi in da ima povsod, tudi v naših ministrstvih, svoja protikorupcijska ušesa, ki vse slišijo in si zapomnijo, dokler ovadbe ne spravijo na pristojno mesto, kjer se postopek zažene.
Ne moremo mi zdaj zaradi neke slovenske knjige zamižati in se odreči Evropi. A nismo mi sami hoteli vanjo? Pa v Nato? In v demokracijo? No, in zdaj, ko smo povsod srečno tam, naj bi se pa ustrašili in delali izjeme. Včeraj smo se repenčili, ker so nam menda iz Bruslja lepo ukazali, da moramo zapreti 15 bank po vsej državi, ker jih po njihovem naši ljudje sploh ne potrebujejo (a vi vidite, kako skrbijo za nas!), zdaj pa nas jezijo pisatelji. A da ne bi bilo nesporazuma zaradi teh nesrečnih knjig: Društvo slovenskih pisateljev, ki je sicer pravilno registrirano, da njegovi člani nekaj pišejo, naj le pišejo in krepijo našo nacionalno zavest in naš jezik slovenski, s katerim je znal že neki Valentin Vodnik kar iz nič zažvrgoleti tako lahkotno, kot da ima pri nas vsak kaplan svojo muzo. Nato pa še hop in smo imeli svojega Prešerna, da je vsa vzhodna Evropa dvignila obrvi in se začudila, od kod tako vrhunska poezija v še nedavno tako rovtarskem jeziku, dotlej primernem samo za nabožne in rokodelske potrebe…
Mi seveda vse to spoštujemo. Mi nikakor nočemo biti šalobarde, kot je pravilno zapisal že naš veliki France iz Vrbe, čeprav je mislil na čisto nekaj drugega. Ampak mi resnično ne bi bili radi šalobarde. Zdaj ko imamo svojega falcona za vožnjo nad oblaki in za obiske in imamo svojo vlado in ministrice, ki raje računajo kot berejo, in imamo gospode štefanece, ki se bodo z vso resnostjo lotili še tako velikanske bedarije, če tako veleva naša nova stvarnost…, zdaj ko slovenska knjiga definitivno ne more biti več nuja, ko definitivno ni več niti potreba… Hvala vsem, ki ste nas pripeljali tako daleč.
Milan Maver, Ljubljana