Mislim, torej ubijam

Brezpilotna letala, ki jih na oddaljene cilje, brez kakršnega koli tveganja za izgubo človeških življenj, usmerjajo vojaški operaterji za računalniškimi ekrani, so v zadnjih letih postala stalnica bojevanja v 21. stoletju. Ameriška vojna proti globalni teroristični grožnji je danes brez letečih silicijevih možganov, ki z najrazličnejšim orožjem in opazovalnimi napravami uničujejo ter zalezujejo teroriste, praktično nepredstavljiva. Enako velja za kritike brezpilotnih letal ali dronov, ki vse bolj avtonomne in robotizirane oblike orožja, s čimer se mimogrede razprši tudi odgovornost in (o)lajša vest ob morebitnih napakah, ko umirajo nedolžni, saj operaterji sedijo daleč stran od območja operacij, razlagajo kot poskus države pri obvozu mednarodnega prava in pravil bojevanja. So nekakšna siva cona, kjer je dovoljeno marsikaj, česar si denimo fizični vojak na terenu nikakor ne bi dovolil.

Kako se misli ameriška vojska boriti proti zunanjim grožnjam in kakšno orožje pripravljajo, si preberite na tej povezavi spletne strani www.polet.si!