Kako se je začelo 
na Soči 1915

BREGINJ – Sprva je Rudolf-Rudi Šimac nameraval vse, kar so mu povedal Brginci, zapisati v eni knjigi, na koncu je napisal tri. »Dregnil sem v zamolčano resnico. O soški fronti se je veliko pisalo, a le redke knjige omenjajo Slovence.« V Brginskem kotu je skrito veliko slovenske zgodovine, dodaja, pri čemer ne pozabi povedati, da je sodobno ime Breginj za njegov rojstni kraj v Breginjskem kotu zanj »slavistično posilstvo izvirnega imena Brgin«.

»Začel sem pisati, ker so me Brginci, ko sem prišel na počitnice pomagat očetu, stalno spraševali, kdaj bom zapisal njihove zgodbe. 'A smo te zaman poslali v šole? Če ti ne boš tega zapisal, bo šlo v pozabo,' so mi pravili,« se spominja Šimac. »Ljudje so se čutili zapostavljene. Spraševali so se: 'Kje smo pa mi v tej veliki vojni med Italijo in Avstrijo, ko pa smo mi Lahe tri dni držali na svojem hrbtu?'«

Kako se je vse začelo

Avstro-ogrski cesar je svoje uslužbence in vojake umaknil na levi breg Soče najmanj teden pred začetkom spopadov. Do polnoči 24. maja 1915, ko so Italijani uradno napadli Avstro-Ogrsko, so v Brginskem kotu ostali samo še tako imenovani črnovojniki, prestari za vpoklic, nekakšna rezerva rezerve. Brginski kot je štrlel v Italijo, ta pa se je bala, da bi bila tukaj skrita močna enota, ki bi jo udarila v hrbet, pojasnjuje Šimac. Črnovojniki so stražili, ker so vedeli, da gre proti njim velika italijanska armada. Skrajni stražar je imel nalogo, da s strelom na Italijane, ki bi prečkali mejo, opozori naslednjega stražarja nad Brginom, ta bi nato ustrelil proti dolini, kjer bi ga slišal tretji stražar ter ustrelil proti Krnu. To bi pomenilo: Lahi gredo. »V resnici so bili na meji takrat samo slovenski črnovojniki, ki so zadržali prihod italijanske armade,« opozarja Šimac.

V knjigah opisuje, kako je bilo pod cesarjem, kako med vojno in kaj se je dogajalo po njej. Kmetje so bili trdno cesarjevi, saj jim je dal zemljo, predstavljal je red in zgradil ljudsko šolo. Za takšnega cesarja se bojuje in umira. V Benečiji o šolah ni bilo govora, ko so začeli uvajati ljudske, pa te niso bile slovenske. In to potujčevanje so videli tudi Brginci. »Tam na drugi strani Nadiže bodo kmalu samo še krave mukale po slovensko,« povzema besede starih Brgincev.

Vloga slovenskih mater

Šimac opozarja na neobjavljeno poročilo avstro-ogrskega generala Svetozarja Borojevića, vrhovnega poveljnika soške fronte, v katerem je predstavil veliko premoč italijanskih čet: po številu pehote so bili Italijani ob začetku napada osemkrat močnejši, po topovih pa kar 17-krat, poleg tega so imeli tudi 12-krat več konjenikov. A cesarjevi vojaki, med katerimi je bilo tudi mnogo Slovencev, so prodirajočo italijansko vojsko ustavili na Soči in jo tam zadrževali več kot dve leti do 12. soške bitke, s katero so avstrijsko-nemške sile Italijane potisnile vse do reke Piave.

»Mislim, da ni bila zanemarjena samo zgodba pogumnih črnovojnikov, ampak tudi vloga slovenskih mater,« poudarja Šimac. V knjigi tako piše o briški materi s sedmimi otroki, katere mož je bil vse leto v Galiciji, ki se je odločila, da starejše otroke z vlakom pošlje na Dunaj. Presunljiva je tudi zgodba Toplikarjeve iz Gorice, ki je ostala sama z majhnima otrokoma in jo v povzetku objavljamo v današnjem podlistku. V naslednjih tednih bomo objavili še nekaj zanimivih in presunljivih zgodb, ki jih je zbral in objavil Šimac v treh knjigah.

Preproste matere z otroki in starimi starši so po vojni znova pripeljale življenje na svoje domove. In ko so se možje vrnili iz ujetništva, so v porušenih domovih našli žene in otroke. Odločitev, da bo Soška dolina znova zaživela, pripada slovenskim materam, sklene Šimac.