Tiskane izdaje
V Istanbulu bo v nedeljo zvečer sprejeta odločitev o evropskem klubskem prvaku. Košarkarsko dogajanje v Turčiji dobro pozna slovenski trener Sašo Filipovski, saj v letošnji sezoni uspešno deluje pri Banvitu. Čeprav nima tako kakovostne ekipe kot najbogatejši turški klubi, je njegovo moštvo že slavilo v turškem pokalu in prišlo do finala Fibine lige prvakov. Tokrat je spregovoril predvsem o dogajanju v elitni evroligi.
Kako pomembna je košarka v Turčiji?
V Turčiji je v ospredju celoten šport. Turki imajo, denimo, številne športne televizijske programe, nekateri so povezani zgolj s košarko. Celotne večere analizirajo odločitve trenerjev, igro košarkarjev in sojenje delivcev pravice. Že nekaj zadnjih tednov vsi mediji na veliko poročajo o evroligaškem zaključnem turnirju četverice. To je velik košarkarski dogodek, zato so Turki zelo ponosni na organizacijo turnirja.
Jeseni bo v Istanbulu tudi konec evropskega prvenstva.
Turčija ima ogromen trg, šport pa s seboj prinaša tudi številne gospodarske investicije. V Turčiji je veliko priložnosti za poslovno vlaganje, pri čemer se Turki zelo dobro zavedajo, da je šport odličen povezovalni člen v gospodarstvu. Prav zato turška vlada s predsednikom države Recepom Tayyipom Erdoğanom na čelu ogromno vlaga v šport. S povečanjem kakovosti športa je tudi več navijačev in medijske pozornosti.
Toda turški klubi še nikoli niso slavili v evroligi.
V Turčiji imajo primanjkljaj kvalitetnih domačih košarkarjev, ki bi lahko bili nosilci v evroligi. Po drugi strani morajo biti potrpežljivi, saj je treba po investiciji najprej malo počakati, da pridejo tudi rezultati. Investicija in dobiček nista sočasna. Turčija ogromno vlaga v košarko, zato sem prepričan, da bo prišel čas, ko bodo turški klubi pobirali sadove.
Ibrahim Kutluay je celo edini turški košarkar z evroligaškim naslovom. Že Slovenci jih imamo mnogo več, v zadnjem desetletju so evropski naslov slavili Erazem Lorbek, Jaka Lakovič in Matjaž Smodiš.
To je predvsem velika pohvala za slovensko košarko, saj lahko vidimo, da dvomilijonski narod dobro dela, čeprav tega marsikdo ne ceni. Dejstvo je, da se v Sloveniji z mladimi igralci dela na nadpovprečni ravni, vsaj v primerjavi z mnogimi drugimi državami. V Turčiji je ogromno igralcev, toda delo z mladimi ni na najvišji ravni. Kljub temu je nekaj turških košarkarjev v ligi NBA, s selektorjem Bogdanom Tanjevićem pa imajo tudi nekaj velikih reprezentančnih uspehov, česar Slovenija nima. Reprezentanca je v Turčiji zelo pomembna, toda zdaj imajo luknjo v kakovosti domačih igralcev. Prav zato razmišljajo o velikem vložku v delo z mladimi.
Kako je z navijači? Ima Fenerbahče na zaključnem turnirju vsesplošno turško podporo?
Med klubi je velika konkurenca, toliko bolj med navijači. Celo v drugi turški ligi so polne dvorane, denimo Bursaspor ima v povprečju na tribunah kar po štiri tisoč privržencev. Drugi navijači se na evropskih tekmah odločajo predvsem po barvi dresov. Navijači Bešiktaša tako držijo pesti tudi za Partizan, ker imajo Beograjčani prav tako črno-bele drese. Turški privrženci so zato precej razdeljeni med zaključnim turnirjem.
So v Istanbulu najboljše štiri evropske ekipe?
Na zaključnem turnirju so pravi klubi z odličnimi trenerji in pravilno vizijo. Vsi štirje v zadnjih letih svoja moštva samo dograjujejo. Pri CSKA so nekateri igralci skupaj več let, vse daljše obdobje je pri Fenerbahčeju trener Željko Obradović, vse je enako pri Realu. To so klubi, ki zaupajo svojim trenerjem, zato imajo uspeh. Pri Realu imajo, denimo, dolgoletno okostje zvestih igralcev in trenerja Pabla Lasa. Tisti klubi, ki samo občasno investirajo in nimajo rdeče niti zaradi številnih menjav igralcev in trenerjev, zelo težko pridejo do največjih lovorik.
Kako dobro v Turčiji poznajo Luko Dončića?
Zelo dobro, verjetno celo bolje kot v Sloveniji. Zagotovo si je Luko prav zaradi evrolige v živo ogledalo več Turkov kot Slovencev. Tudi v košarkarskih oddajah ga analizirajo trenerji in igralci, vse spominja na bolj znane nogometne oddaje.
Kaj porečete na njegove igre?
Zelo sem vesel, da mu je uspelo. Izbral je pravo pot. Osebno poznam njegovo mamo in očeta, oba sta bila vrhunska športnika. Mirjam je bila svetovna prvakinja v skupinskih plesih jazz baleta, oče Saša pa je bil velik košarkarski talent. Luka ima nedvomno odlične gene, a obenem je znal povezati košarko s pravim okoljem. Ima vrhunske treninge, zraven lahko dela šolo, mediji pa nanj niso imeli vpliva, zato je pri Realu osredotočen samo na košarko. Ima tudi veliko dobrih mentorjev. Njegovi soigralci so izkušeni, dobro poznajo klub, zato so mu stali ob strani več let. Njegova selitev Madrid je bila zadetek v polno. Slišim tudi, da je dober človek – pameten in skromen. Zares je biser, ki se rodi le na vsakih sto let. Ponosen sem na njegove dosežke.
