Tiskane izdaje
Ljubljana, 13. januar 1948. Velika dvorana hotela Union. Dirigentska paličica v rokah španskega dirigenta in skladatelja Salvadorja Bacarisseja. Spored: de Falla, Bacarisse, Albeniz. Ljubljana, 13. januar 2018. Slovenska filharmonija, dvorana Marjana Kozine. Spored: isti.
Tako elegantno, z nespremenjenim programom, so se v Slovenski filharmoniji odločili obeležiti 70. obletnico delovanja filharmoničnega orkestra. Iz dela muzikologa Ivana Klemenčiča Slovenska filharmonija in njene predhodnice iz leta 1988 ter informacij, ki jih ponujajo v SF, je mogoče ugotoviti, da ima orkester sicer častitljivo dolgo in bogato tradicijo, s katero se lahko ponosno postavlja ob bok najstarejšim orkestrom na svetu.
Tako predhodnice kot zdajšnja filharmonija lahko med svojimi častnimi člani lahko navedejo velika, slavna imena, Josefa Haydna, Ludwiga van Beethovna, Niccolòja Paganinija, Johannesa Brahmsa, Carlosa Kleiberja, Uroša Kreka, Primoža Ramovša ...
Med predhodnice sodi najprej Academia philharmonicorum (1701), prva tovrstna ustanova v srednjeevropskem prostoru; z njo se je Ljubljana uvrstila med tista mesta, kjer je imela glasba pomembno mesto v javnem življenju.
Nato je bila Filharmonična družba (1794), ki ji je prvi člen statuta zapovedoval »plemenitenje čustev z izbiro dobrih skladb in oblikovanje okusa z dobro izvedbo in v družbinem krogu« (kot pianist je na koncertu družbe v sezoni 1881–1882 tudi mladi Gustav Mahler, eno sezono dirigent v ljubljanskem Deželnem gledališču).
Prva Slovenska filharmonija (1908−1913) je nastala po dogovoru z Glasbeno matico. Ker jo je podpiral ljubljanski mestni svet, so jo imeli za liberalno in ji takratni klerikalni deželni odbor ni namenil podpore.
Pred uradno ustanovitvijo Slovenske filharmonije leta 1947 je koncertno dejavnost negovala nemška Filharmonična družba, ki pa je v novih političnih razmerah po prvi svetovni vojni z novo državo SHS oziroma Jugoslavijo, ki je nastala na tem ozemlju, postala nesprejemljiva. Leta 1918 je priredila svoj zadnji koncert, leta 1921 so jo priključili k ljubljanski Glasbeni matici, formalno pa so jo razpustili šele leta 1945. Ljubljana je tako za nekaj časa ostala brez rednih simfoničnih koncertov, glasbeno življenje se je osredotočilo okoli Glasbene matice in njenega zbora; obnovila se je opera, nastal pa je tudi konservatorij, s čimer je bil omogočen razvoj glasbenega šolstva.
Med obema svetovnima vojnama je simfonično koncertiranje negovalo ljubiteljsko Orkestralno društvo v okviru Glasbene matice z godalno zasedbo, ki se je po potrebi dopolnjevala tudi v simfonično zasedbo – s tem se je vsaj delno obdržalo kontinuiteto in spodbujalo nastajanje takrat še redkih slovenskih orkestralnih skladb. Leta 1934 je bila ustanovljena Ljubljanska filharmonija, v kateri so sodelovali člani orkestra ljubljanske Opere, Orkestralnega društva in slušatelji konservatorija in ki je ljubljanski publiki ponudila po dva redna koncerta v sezoni, medse pa so povabili nekatere pomembne takratne evropske dirigente in soliste.
Te prireditve so, dodaja v svojem izčrpnem pregledu Ivan Klemenčič, bogatili občasni javni nastopi ljubljanskega Radijskega orkestra med letoma 1935 in 1945 in koncerti v organizaciji Glasbene matice, ki je poleg tega nadaljevala z izvajanjem velikih vokalno-instrumentalnih del s svojim zborom.
Prizadevanja za samostojen profesionalni orkester so se uresničila leta 1947 na pobudo skladatelja in profesorja Marjana Kozine, dirigenta Sama Hubada in muzikologa Vlada Goloba. Prva dva sta pri predstavniku oblasti, Edvardu Kardelju, dobila vso podporo, da je slovenska vlada 30. decembra navedenega leta na predlog člana politbiroja CK KPS in ministra za prosveto LRS Jožeta Potrča izdala odločbo o ustanovitvi Slovenske filharmonije.
Slovenska filharmonija je imela svoj simfonični orkester, mešani in mladinski zbor (do leta 1952), godalni kvartet (znan kot Ljubljanski kvartet) in koncertno poslovalnico (ta je leta 1952 postala samostojna). Orkester so sestavljali glasbeniki simfoničnega orkestra Radia Ljubljana in člani Tržaške filharmonije, s katerimi je prišel po vojni v Ljubljano tudi njen dirigent Jakov Cipci. Oba zbora sta prešla v novo glasbeno ustanovo z radia.
Med poglavitnimi nalogami filharmoničnega orkestra je bila skrb za izvedbe del domačih ustvarjalcev in del iz svetovne glasbene literature, prvi koncert pa so priredili 13. januarja 1948 v veliki dvorani hotela Union. Vodil ga je španski dirigent Salvador Bacarisse in za program izbral izključno španska dela, eno svoje, baletno suito Sejemska borba bikov, simfonične slike za klavir in orkester Noči v španskih vrtovih in baletno suito Ljubezen čarovnica Manuela de Falle in simfonično suito Iberija Isaaca Albéniza. Ta program bo na jutrišnjem jubilejnem koncertu, katerega častni pokrovitelj je predsednik Borut Pahor, dirigiral Simon Krečič, na klavirju bo kot solist nastopil pianist Jure Goručan.
Med največje uspehe orkestra, ki jutri praznuje sedem desetletij delovanja, sodita velika evropska turneja z enajstimi koncerti v uglednih koncertnih dvoranah Ljubljane, Stuttgarta, Münchna, Amsterdama, Pariza, Berlina, Frankfurta, Nürnberga, Prage, Essna in Dunaja s koncertno izvedbo opere Jolanta Petra Iljiča Čajkovskega s slavno sopranistko Ano Netrebko v naslovni vlogi ter snemanje opere za založbo Deutsche Grammophon. Veličastni so bili tudi koncert z Brynom Terflom v Kraljevi operni hiši v Muscatu (Oman) ter osem koncertov z Mišo Majskim v Sloveniji, Nemčiji in na Nizozemskem.
Opomin zdajšnjim komentatorjem dogodkov v Slovenski filharmoniji iz istega vira: »Večjo krizo je Slovenska filharmonija preživljala v drugi polovici sedemdesetih let. Sredi priprav za proslavo šestdesete obletnice ustanovitve in dvajsetletnice delovanja v novih razmerah se je namreč pojavil predlog RTV Ljubljana o združitvi radijskega, opernega in filharmoničnega orkestra. Razpustili naj bi zbor, filharmonični arhiv in stavbo na Trgu revolucije izročili RTV Ljubljana. Predlog je naletel na ogorčen odpor v vsej kulturni javnosti, ki se je zavzela za ohranitev vseh treh orkestrov in tudi utemeljila njihovo potrebo in njihov pomen. Tedanji republiški sekretariat za kulturo in prosveto je izdelal elaborat o predvideni združitvi treh ljubljanskih orkestrov in ugotovil, da bi bili rezultati porazni (število simfoničnih koncertov bi upadlo za dve tretjini, prihranek sredstev bi bil minimalen, bistveno bi se zmanjšale možnosti programske politike v naši koncertni dejavnosti itd.).« •
