V službi sem vsaki dve leti upravičen do novega mobitela, ki je moj nepogrešljiv delovni pripomoček, ampak tokratni mi je crknil že po letu in pol in sem si – ker nisem našel garancije, da bi jo uveljavljal – kupil novega. Starega. V Stari Ljubljani je namreč trgovina z rabljenimi telefoni.
Svojo pridobitev sem moral opisati radovednemu znancu: luksuzni samsung za 500 evrov. No ja, sem dodal, ko je bil nov, jaz sem dal zanj deset procentov te cene. Ampak dela pa kot nov, samo baterijo je treba malo pogosteje polnit.
Znancu se je vidno pobesil nos. Jaz nikoli ne bi mogel kupiti rabljenega mobitela, je komentiral, ta mala slušalka je veliko preveč intimna, da bi jo prevzel od neznanca. Kaj veš, kdo je prej govoril vanjo, dihal vanjo, sopel vanjo, preko nje pošiljal poljube partnerju, se po njej slinil z ljubico, z njo fotografiral tople družinske ali vroče prizore v dvoje?!
Nekatere stvari enostavno moram kupiti nove, je evforično nadaljeval, recimo avto. Izberem si točno takega, kakršnega hočem, tudi barva je po mojem okusu, ne pa tale dolgočasna temno siva, kakršna je tvoja, in je s prstom pokazal na mojo staro hondo, in veš, kaj je najlepše pri vsem tem? Vonj po novem! Nič ne diši tako kot nov avto. Nova plastika, nove sedežne prevleke, po katerih se niso potile druge riti ali se, o ježeš, cedili še drugi telesni sokovi!
Znančeva pokroviteljska govoranca mi je začela presedati. I, poslušaj, kaj pa tvoja žena?
Debelo me je pogledal. Kaj je z njo?
Kolikor vem, si jo dobil rabljeno. Bogve, kdo je njej pošiljal poljube, komu jih je ona, in s katerimi avtomobili se je vozila pred tabo. In če ti je že povedala svoje kilometre, ali si lahko prepričan, da so realni? Gospod nov novcat?
Znanec se je hladno poslovil – najbrž ne bova spet kmalu skupaj pila kave – jaz pa sem po novem starem telefonu poklical ženo. Ne tako dolgo nazaj sva se vzela rabljena, ampak za svoja leta kar dobro ohranjena.
