Strup je v majhnih steklenicah

Eden bolj zanimivih ameriških režiserjev je v Krčenju povezal pomanjšanje ljudi z ekološko katastrofo.

Objavljeno
16. januar 2018 12.30
Jela Krečič
Jela Krečič
Krčenje režiserja Alexandra Payna je novodobni komentar ekoloških zagat na našem planetu. Zemlja je prenaseljena, na njej preveč ljudi proizvaja preveč odpadkov in emisij, ki našemu planetu grozijo z uničenjem. Rešitev? Pomanjšati ljudi v 12-centimetrska bitja.

Natančneje, znanstveniku Jørgenu Asbjørnsenu pri dolgoletnih prizadevanjih za pomanjšanje živih bitij naposled uspe. Prepričan je namreč, da lahko Zemlja preživi človeka in njegovo izčrpavanje, zgolj če se človeštvo pomanjša. Nov znanstveni izum sproži burne odzive po svetu in v dobrem desetletju postane pomanjšanje realna možnost za ljudi (naposled jo izkoristijo le trije odstotki svetovnega prebivalstva).

Privlačnost pomanjšanja je namreč v tem, da se življenjski stroški bistveno znižajo, tako da ljudje, ki v »normalnem« svetu z dohodki težko živijo iz dneva v dan, v pomanjšani skupnosti z istimi sredstvi lahko uživajo kot bogataši. Dežela pomanjšanih ljudi se torej zdi kot nekakšen raj na zemlji, kot oblika delovanja skupnosti, ki je veliko bolj pravična in usmerjena v trajnostni razvoj kot skupnosti »normalnih« ljudi.

Prav zato ideja postane privlačna za Paula Safranka (Matt Damon) in njegovo ženo Audrey (Kristen Wiig). Sanjsko hišo lahko dobita kot pripadnika pomanjšanih osebkov v eni njihovih elitnih skupnosti. Odločita se torej, da se bosta skrčila in na novo zaživela kot pomanjšana človeka.

Tudi idila ima hrbtno plat

A tik pred zdajci se Audrey premisli, tako da se Paul pomanjšan znajde v novi skupnosti brez ljubljene žene. Privajanje na novo okolje je tako zanj boleče in težko. Naposled se privadi na svoje dolgočasno življenje, dokler nekega dne ne zatava na zabavo svojega srbskega soseda Dušana (Christoph Waltz). Po burni noči tam spozna Ngoc Lan Tran (Hong Chau), vietnamsko čistilko z zanimivo preteklostjo. Nekoč je bila aktivistka in njena država jo je za njen angažma kaznovala s pomanjšanjem, Ngoc pa je pozneje pri prebegu v ZDA izgubila nogo.

Pokaže se torej, da ima krčenje – kot vsako orodje – svojo senčno plat. Države lahko uporabljajo manjšanje proti političnim nasprotnikom in jih s pomanjšanjem disciplinirajo – Izraelci, denimo, skrčijo Palestince. Poleg tega Paul, ki poskuša pomagati Ngoc, ugotovi, da ima luksuzna dežela pomanjšanih ljudi tudi svoje reveže. Tisti, ki niso imeli nič v »normalni« velikosti, tudi v skrčeni različici nimajo nič – iz nič torej res ni nič. Pomanjšani reveži tako živijo na robu mesta, v slumih – dobesedno na robu preživetja. Film se dotakne tudi ekonomskih krivic in jih poveže z zelenimi temami.

Ngoc in Paul se zbližata, skupaj z Dušanom, ki se ukvarja s preprodajo alkohola in drugih pregrešnih substanc, odpotujeta na Norveško, v mesto prvotne komune pomanjšanih, kjer živi tudi Asbjørnsen. Prav ta znanstvenik zbrani skupini razkrije, da je izhlapevanje metana na Antarktiki kritično in so človeštvu šteti dnevi. Njegov veliki izum je prišel prepozno, pomanjšalo se je premalo ljudi, da bi lahko eksperiment prinesel resnične spremembe. Paul razmišlja, da bi šel s skupino vizionarjev v globoko podzemno jamo, ki so jo ti leta gradili kot poslednje domovanje človeka, ki ga bo sicer izničila ekološka kataklizma. Toda naposled ga ljubezen do Ngoc prisili, da se z njo vrne domov in tam pomaga pomanjšanim revežem.

Znanstvenofantastična zgodba, ki je odprla letošnji festival v Benetkah, predstavi pereča okoljska in politična vprašanja v šaljivem, mestoma komičnem okviru. Komični efekt v filmu izhaja predvsem iz sopostavitve pomanjšanih in normalno velikih ljudi. Če je Safranek tipični predstavnik navadnih ljudi, sta Dušan in Ngoc bolj slikovita junaka in zato tudi motor zabave in šal.

Filmu, ki je lepo in mestoma domiselno posnet, gre očitati nekoliko preohlapno strukturo in posledično pomanjkljivo izpeljan dramaturški lok – tako da ne ustvarja prave napetosti (ko bi morali trepetati za junaka, se prehitro sprijaznimo z njegovo usodo, ekološka katastrofa ni predstavljena kot realna grožnja danes, ampak kot možen scenarij v bližnji ali daljni prihodnosti).

Prizori, ki bi morali prevzeti, morda tudi prizadeti gledalca, ga po večini pustijo hladnega ali blago zadovoljnega. Zdi se, da bi bolj strnjena zgodbena linija – torej predvsem skrajšanje več kot dveurnega filma – prispevala h komičnosti situacij in naposled k učinkovitosti filma.

Krčenje, ki ga podpisujeta soscenarista Alexander Payne in Jim Taylor, je še kar posrečena vaja v zamišljanju sveta malih ljudi. Pri izpeljevanju implikacij krčenja sta šla kar daleč, tako da so vizualne rešitve »majhnega« sveta prepričljive in zabavne. Tudi stava na komedijo se zdi pravilna, četudi je nekoliko premedlo izpeljana. Payne, avtor Stranpoti, Potomcev, Nebraske, je sicer eden najbolj zanimivih sodobnih ameriških režiserjev, ki zna skozi intimne zgodbe junakov nasloviti širše družbene probleme (sodobnih ZDA). Krčenje zadeva ekološko katastrofo, njegovo sporočilo, da smo pri ukrepanju verjetno že zamudili zadnji vlak, pa bo verjetno ostalo preslišano.