Prihodnja dva tedna ne bo mojih kolumen, ker bom čisto brezumen. Možgani bodo na paši, noge v morju, roke bodo božale ženina zagorela kolena ali krcale po ušesih razpuščena mladinca in mladinko. Na dopust grem že spet zgolj z družino, to pomeni, brez še kakšne druge familije ali prijateljev, kar je sicer na splošno razširjena navada. Zato sem se že navadil vprašanj znancev, češ, kako lahko gledam ženo 24 ur na dan, njim da je že tistih nekaj ur zvečer preveč oziroma ravno prav, da se spričkajo, pa kako si predstavljam obiske plaže, na katerih si praviloma dedci, zabetonirani v kafiču, z zarošenimi kriglami pira pred sabo izmenjujejo lahkotne zgodbe o tem, kako so v domači firmi fino zaslužili, ko so nategnili tega ali onega, po možnosti državo, ter si tako, spet na podjetje, nabavili audija.
V naši hišni reviji Deloindom+ sem bral pogovor s psihologinjo dr. Marijo Molan, ki je priporočala ravno družinske počitnice, ker je to priložnost, da partnerja na novo vzpostavita odnos oziroma ga poglobita, hkrati pa okrepita vezi z otroki. Kakšno je dopustovanje več družin oziroma prijateljev skupaj, se ve: lahko je povsem prijetno, kot tako pa zgolj kulisa za nadaljevanje površnega življenja partnerjev drug mimo drugega. Dedci so za kriglami v plažabaru, ženske se družno vrtijo na brisačah.
Preden sem si ustvaril družino, sem seveda tudi sam poletja preživljal v bolj ali manj številnih družbah, in spomini na večere na plaži, na katerih se je, no ja, veliko dogajalo, so čisto prijetni. Včasih malo zamegljeni. Toda zdaj si česa podobnega – seveda starosti primerno umirjenega – ne morem več predstavljati. Lani smo na takšen, družaben način preživeli podaljšan konec tedna, in je bilo čisto fino, ko je trajalo, in nič manj fino, ko se je končalo. En teden ali celo dva pa tega ne bi prenesel. Se tudi ne bi spočil. In verjeli ali ne, vem, da bo letos en lep počitek. In 24 ur žene na dan me nikamor ne odžene.
