Tiskane izdaje
Ljubljana – Slovenija že poldrugo leto zamuja z uveljavitvijo evropskih pravil o revidiranju. Vlada je nedavno sprejela predlog novele zakona o revidiranju, a so poslanci zaradi številnih pripomb obravnavo novele preložili. Z njo niso zadovoljni niti revizorji, o čemer smo se pogovarjali z Barbaro Žibret Kralj, odgovorno partnerico Deloitte Slovenija.
Po zamudi je v postopku sprejemanja novela zakona o revidiranju, obravnavo katere so zaradi številnih pripomb zakonodajnopravne službe preložili. Kako ste zadovoljni s predlaganimi rešitvami?
Zakon prinaša toliko sprememb, da zakonodajnopravna služba predlaga nov zakon. Prvotno je bil nov zakon predviden, zakaj so se nato odločili za novelo, pa mi ni znano. Najbrž zato, ker smo v zamudi, saj je Slovenija ena zadnjih držav EU, ki tega zakona nima in nam zato tudi grozi kazen.
Revidiranje je izjemnega pomena za gospodarstvo kot celoto, njegovo transparentno delovanje, razvoj, učinkovitost in stabilnost. Revizijske hiše smo zato pripravljene pomagati, da v čim krajšem času sprejmemo ustrezni zakon, ki bo zasledoval glavne cilje, kot sta natančna opredelitev vloge pooblaščenega revizorja ter krepitev njegove neodvisnosti in strokovne skrbnosti. Pričakujemo, da se priporočila stroke slišijo in upoštevajo.
Zakaj se vam predlagana novela zdi slaba?
Kot revizorji si želimo, da se stanje uredi v smeri neodvisnosti in strokovne skrbnosti revizorja. Sama novela zakona pa ima nekatere anomalije, nejasnosti in neskladja. Poleg tega tudi nerazumno in nejasno širi področje reguliranega delovanja revizorjev zunaj zakonsko obveznih revizij. Med drugim se zahteva sklenitev triletnih pogodb zelo splošno in za vse revizije, kar ni izvedljivo. Nelogično je opredeljeno, kdo lahko opravlja storitev revidiranja.
Poleg tega predlog predvideva, da lahko regulator, ki nadzoruje revizorja, ta pregled opravi tudi na sedežu podjetja in ne zgolj pri revizorju. Če želi revizor dobro opraviti svoje delo, pogosto potrebuje različne izvedence (veščake), novela pa zdaj določa, da je te mogoče uporabiti le, če so zaposleni v drugi revizijski družbi.
Pri nas konkretno to pomeni, da ne bi mogli dobiti izvedenca iz mreže v skupini Deloitte, denimo iz Deloitte Anglija in Nemčija. Za male revizijske družbe pa je to sploh nevzdržno. Predlagana rešitev je vsekakor nenavadna. V malo gospodarsko območje, kot je Slovenija, se znanje večinoma prenaša predvsem iz tujine. Če ne bomo smeli uporabljati znanja izvedencev iz tujine, bo prišlo do zmanjšanja prenosa znanja, kar bo hromilo gospodarsko okolje.
Eden ključnih ciljev novele je okrepitev neodvisnosti revizorjev z obvezno rotacijo na 10 let in omejitvijo opravljanja poslov za revidirane subjekte. Tudi Deloitte ponuja druge storitve, je to za vas lahko problem?
Če zakon sledi evropski direktivi, ki je opredelila, kaj so prepovedane storitve in kakšno je obdobje, v katerem ne smeš opravljati storitev zaradi možnega konflikta interesov, je to sprejemljivo. V predlagani noveli pa se na primer obdobje obveznega mirovanja podaljšuje, za kar ne vidim razloga. Prepričana sem, da so lahko učinki negativni. Tudi za revizijske družbe veljajo običajne poslovne zakonitosti in če predolgo ne bodo smele opravljati določenih poslov, se lahko zgodi, da tega ne bodo več hotele delati in se bo nabor revizorjev zmanjšal. To pomeni, da številni subjekti javnega interesa ne bodo mogli dobiti revizorja iz kroga »velikih štirih« [Deloitte, Pwc, Ernst & Young, KPMG, op.a.].
Ampak ravno v EU so izpostavljali prevelik vpliv »velikih štirih« in namen evropske direktive je zmanjšati ta vpliv.
Zato bi bilo treba slediti predpisu evropske direktive, kar je bilo na ravni EU že pretehtano. Za multinacionalke je Slovenija izjemno majhno okolje. Nikakor pa ne zagovarjam, da bi revizor počel nekaj, kar bi ga lahko vodilo v odvisnost, saj je že evropska zakonodaja tukaj zelo stroga in kršitve niso ne želja ne v interesu revizorja.
Nedavno smo imeli skupščino Luke Koper, kjer so delničarji zamenjali revizorja, ker je za družbo opravljal druge svetovalne posle. Je takšna poteza upravičena?
Pravica lastnika je, da takrat, ko oceni, da revizor ne more neodvisno opravljati posla, ustrezno ukrepa; lahko ga tudi zamenja. Si pa kot revizor ne želim, da bi se revizorjeva neodvisnost nestrokovno problematizirala, kaj šele izrabljala za doseganje kakšnih drugih ciljev.
Deležnike, ki bi jih sama revizija morala zanimati ali skrbeti, pa žal to redko zanima. Če bi jih, bi omenjeni zakon imeli že vsaj pred letom dni. Seveda revizor, ki je usposobljen opravljati tudi druge posle, slednje tudi lahko dela, pomembno je, da to ne posega v njegovo neodvisnost.
Novela je predvidela, da bi lahko zamenjavo revizorja zahtevalo že pet odstotkov delničarjev. Bo to dodaten pritisk na revizijske družbe?
Samega pritiska na delo revizorja ne vidim. Zahteva je sicer nerazumna in bo povzročila zmed, predvsem pa se lahko izrablja za določene, morda tudi »politične« namene. Manjšinski lastniki imajo navsezadnje tudi institut posebnih revizij. Če bo šlo za izrabljanje, ki ni namenjeno zagotavljanju neodvisnosti revizorja, je tak odstotek absolutno nesmiseln.
Med krizo so se tako v EU kot Sloveniji pojavili dvomi o verodostojnosti in zanesljivosti revidiranih računovodskih izkazov finančnih institucij in gospodarskih družb. Ali so torej revizorji soodgovorni za luknje, ki so se v krizi pokazale v teh bilancah?
Korporativno upravljanje jasno določa, da je za poslovanje družb odgovorno poslovodstvo, za njegov nadzor pa nadzorni organ. Njihovim revizijskim komisijam poroča tudi revizor, med drugim o poštenem prikazu rezultatov v računovodskih izkazih. In odgovornost revizorja je revizija računovodskih izkazov, nikakor pa ne poslovanje gospodarskega subjekta. Revizor ne poroča le lastniku družbe, ampak tudi posojilodajalcem, dobaviteljem, kupcem ...
Pri nas je bilo to med drugim izpostavljeno pri bankah, kjer javnost že nekaj časa vznemirjajo razlike, ki so v času sanacije bank nastale med revidiranimi računovodskimi izkazi in rezultati cenitev vrednosti sredstev, ki jih je opravljal tudi Deloitte. Kako so mogoče tolikšne razlike?
Govorimo o različnih poslih. Revidirani računovodski izkazi se delajo po določenih predpisanih računovodskih standardih in njihova revizija po določenih revizijskih standardih. Stresni testi bank pa so izhajali iz drugačne podlage. Če imaš družbo, kjer moraš ocenjevati skorajda na likvidacijski vrednosti, prideš do drugih rezultatov, kot če ocenjuješ družbo, ki je dolgoročno delujoče podjetje. Če lahko stanovanje prodajaš pet let ali ga moraš prodati jutri, boš najbrž dosegel drugačno ceno.
Ko delaš revizijo računovodskih izkazov, jo delaš pod predpostavko – če je upravičena – dolgoročno delujočega podjetja, stresni testi pa naj se ne bi delali po predpostavkah mednarodnih računovodskih standardov in mednarodnih pravilih revidiranja, ampak pod predpostavkami, ki so se opredelile skladno z zahtevami za opravljanje stresnih testov.
Predpostavke pa sta določili Banka Slovenije in evropska komisija?
Tudi ko delaš revizijski posel, ki ni obvezna revizija računovodskih izkazov, se določi za kakšen namen in pod katerimi pravili oziroma standardi se dela.
Revizorji imate vpogled v drobovje slovenskih podjetij. Trenutno jadramo na krilih gospodarske rasti in tudi pričakovanja so optimistična. Kakšno je zdravje naših družb, je ta rast realna in trdna?
Trenutno se pozna, da imamo gospodarsko rast. Če smo se v času krize revizorji ukvarjali predvsem z znaki slabitev in njihovimi vplivi na bilance, tega zdaj ni. Na splošno se samo poslovanje družb kaže tudi v splošni gospodarski rasti.
Tako da se zdravje gospodarstva kaže tudi v bilancah?
Tako je oziroma obratno, da je tudi gospodarstvo zdravo zaradi zdravih bilanc. Tudi družbe so v obdobju rasti bolj pogumne in vstopajo v zahtevnejše izvedene finančne instrumente in bolj neznane sfere naložb. So pa podjetja še vedno previdnejša pri vstopanju v področje, ki ni njihova osnovna dejavnost, kot so bila pred krizo.
