Kdo lahko laže na Hrvaškem?

Zagreb – Moral bi biti povsem navaden protokolarni obisk premiera Zorana Milanovića v Krapinsko-zagorski županiji. Vendar ni bil, saj se je sprevrgel v politično temo številka 1 v naši južni sosedi, poleg tega pa je razjezil hrvaškega predsednika Iva Josipovića.

Hrvaški premier te dni potuje po Hrvaški ter pojasnjuje nujnost sprejetja svežnja ukrepov za znižanje proračunskega primanjkljaja in zadovoljevanju zahtevam evropske komisije. Tudi o nujnosti naložb rad spregovori. Novinarji so mu na nedavnem obisku v Krapinsko-zagorski županiji postavili tudi vprašanje o morebitni nameri, da bi postal predsednik. Nihče ne ve, ali je bilo vprašanje postavljeno »kar tako« ali morda le zato, da bi z odgovorom, ki je pozneje povzročil pravcati plaz negodovanja in začudenja, poslal sporočilo predsedniku države Ivu Josipoviću.

V odgovoru je namreč Milanović dejal, da »nikoli ne bo predsednik, saj na tem položaju (predsedniškem; op. a.) ni nujno vedno govoriti resnico. »Res je tudi, da resnice ljudje v politiki večinoma nočejo slišati, moje delo pa je, da govorim resnico, in ne da sem priljubljen in popularen. Pa tudi da z resnico spametujem državljane, da se streznijo; vendar ne od pijančevanja, ampak od iluzij, da imamo nekaj, kar sploh nimamo,« je dejal hrvaški premier.

Že čez nekaj ur se je odzval predsednik Josipović in dejal, da je venomer bil in bo zagovornik etike, ki pravi, da mora vsaka javna osebnost, pa tudi drugi ljudje, ne le tisti, ki nastopajo v javnosti, govoriti resnico in biti v službi državljanov, ki so jih izbrali. Vendar pa ni ostalo pri tem kratkem odgovoru, saj se je »spor na vrhu o etiki in prekletstvu govorenja resnice« nadaljeval še z enim premierovim pojasnilom. »Prepričan sem, da sem bil povsem jasen. Najino (primerjal je predsedniški in premierski položaj; op. a.) delo pač ni enako. Sam sem pač tisti prekleti, ki mora govoriti resnico,« je dejal Milanović in se odzval na Josipovićev odziv, da bi pač vsi politiki morali vedno govoriti resnico.

Isker med Markovim trgom, kjer domuje vlada, in Pantovčakom, kjer je sedež hrvaškega predsednika, je v zadnjem času vse več. V glavnem nastajajo zaradi različnih razlag težavnega položaja, v katerem se je znašla najmlajša članica EU.

Isto gnezdo, različni pogledi

Oba izhajata iz istega političnega (socialdemokratskega, SDP) gnezda, vendar Josipović menda ostaja socialdemokrat, Milanović pa vse bolj privrženec neoliberalnih pristopov. To naj bi, po prepričanju analitikov, pripeljalo tudi do različnih razlag rešitve aktualnega težavnega položaja. Zato ne čudijo očitki, ki na račun vlade prihajajo s Pantovčaka, da je na Hrvaškem veliko preveč administrativnih in birokratskih ovir, ki bi jih vlada morala odpraviti, če bi hoteli več naložb in tujega kapitala. Kar je sicer osrednje sporočilo skoraj kakršnega koli sestanka vlade ali obiska kakega ministra »na terenu«.

Se pa v zadnjem času na Hrvaškem »plete« še ena zgodba, povezana z Milanovićem in že omenjenim »prekletstvom«. Nanj namreč leti vse več očitkov o njegovem načinu komuniciranja, njegovem vzvišenem obnašanju, zaradi česar naj bi se znašel v navskrižnem ognju celo v lastni stranki in zaradi česar naj bi celo izgubljal avtoriteto. Zato ne čudi morda zelo premišljena, morda pa le naključna izjava šefa Nacionalnega foruma Nikice Gabrića, ki je dejal, da »bo na prihodnjih volitvah zmagala tista stranka, ki se bo najprej rešila svojega predsednika«. Tu je ciljal zgolj in le na SDP in HDZ, ki s svojim šefom Tomislavom Karamarkom tako kot SDP z Milanovićem izgublja zaupanje državljanov, strankarska prvaka pa sta za tretjino državljanov najbolj negativni osebnosti na hrvaškem političnem parketu.

Že zagrebški politično-družbeni tednik Globus, je pred časom na naslovnici zapisal naslov Sam proti vsem, poleg pa objavil fotografijo Zorana Milanovića, tekst v reviji pa naslovil z Na udaru vseh, in znova dal vedeti, da članstvo v SDP še zdaleč ni zadovoljno s svojim šefom. Te dni pa se je pojavila še ena, po prepričanju »dobro obveščenih« niti ne preveč iz trte izvita informacija, da naj se bi kaj kmalu, že po majskih volitvah v EU parlament, pojavila še ena nova politična stranka ali gibanje leve usmeritve. Med ustanovitelji naj bi bili celo sam predsednik Ivo Josipović, prvi mož hrvaškega sabora Josip Leko, pa tudi prvi mož Zagreba Milan Bandić in še nekaj nezadovoljnežev iz vrst SDP.