Tiskane izdaje
Ljubljana – Če bi Benjamin Savšek po slalomskem SP 2014, na katerem je bil svetovni prvak, dokler sodniki niso odločili drugače, bentil in bi mu od jeze iz oči švigale strele, bi naletel na vsesplošno razumevanje. A Ljubljančan je mirno sprejel nazadovanje na srebrni položaj in se letos vrnil pripravljen na veliki udarec. Začetnega je sprožil na EP in prvič v karieri postal prvak stare celine.
Ko se je pred slabim mesecem oziral na mesece pred seboj, morda celo najbolj pomembne v njegovi karieri, je ostal skromen in ni poskušal zamegliti pogleda na začrtano pot. V zadnjih letih se je pač naučil, kaj loči šampione od povprečnosti, znebil se je strahu pred lastnimi sposobnostmi in začel nizati dosežke, kakršnih pred njim ni imel noben slovenski slalomist v kanuju. EP v Nemčiji, ki mu je v soboto prineslo doslej največji izplen, vsaj kar zadeva lesk kolajne, je gledal s pogledom plenilca, uvodna tekma sezone je imela v tem trenutku enako pomembno mesto kot več mesecev oddaljene olimpijske kvalifikacije. Izkušnje so ga namreč naučile, da le s stalnostjo skozi celo tekmovalno leto lahko gradi rezultat, če bi stavil le na eno karto, ne bi bil zvest svojemu značaju.
Podporo s treningov je imel dobro, a vseeno je tudi njega črvičil dvom, kako se bo forma izkazala v stiku s popolno evropsko konkurenco, saj EP v mednarodnem koledarju označuje šele začetek tekmovalnega ritma na najvišji ravni, primerjav pred tem ni imel. Vedel je le, da so bile priprave brez zapletov in da je izpolnil prav vse, kar si je zadal. Kot kaže, sta s trenerjem Jožetom Vidmarjem, olimpijcem iz leta 1992 v Barceloni, čez zimo znala nadgraditi zgodbo, že v kvalifikacijah je namreč pokazal izjemen nastop, osupnil prav vse v Markkleebergu, ko je za dve sekundi prekosil celo vse kajakaše, ki sicer po pravilu zaradi dvolistnega vesla veslajo precej hitreje. Nič slabši ni bil v polfinalu, ki ga je prav tako končal na vrhu razpredelnice, v finalu pa celo s kazenskim dotikom prekosil vse tekmece in kot drugi Slovenec po Simonu Hočevarju leta 1996 osvojil naslov evropskega prvaka med kanuisti.
»To je enkratno doživetje, prezadovoljen sem z vsemi nastopi, ki sem jih pokazal med EP. To je enkratna popotnica za to leto in četudi ne bo lahko, bom poskusil ohraniti to raven tudi v naslednjih mesecih. Zavedam se namreč, da so napake sestavni del slalomske poti, da po vzponih prihajajo tudi padci. A kot kaže, sem res v dobri formi, saj sem moral po dotiku vratic v finalu res hitro veslati, da sem nadoknadil zapravljeni čas. Spodaj sem poganjal kot nor. Končno sem stopil tudi na najvišjo stopničko zmagovalnega odra, zdaj mi to manjka še na SP. Sem pa z dosedanjo kariero in uspehi prezadovoljen,« je dejal Savšek, ki je pred finalom uspešno odganjal misli o kolajni in potrdil tudi zelo dobro psihološko pripravljenost, kar je odlika, ki jo je razvil v zadnjih letih in je bržkone tudi odločilna za njegov skok v evropski in svetovni vrh. To je že njegovo drugo posamično odličje z EP, po bronu 2012, lani je prvič priveslal tudi do srebra na SP.
Zdi pa se, da v podobno smer zori tudi Luka Božič, ki šele tretje leto sočasno z veslanjem v dvojcu meri moči med kanuisti, njegovi rezultati pa so vedno boljši. Tokrat se mu je za las izmaknil celo zmagovalni oder, a 4. mesto ima za slalomista z Modrejc pri Mostu na Soči domala enako vrednost kot odličje. »Pri vseh je bilo veliko napak v finalu in tudi moj nastop ni bil idealen, zato sem toliko bolj vesel končnega iztržka. Zame je to vrhunska uvrstitev, četrti še nisem bil razen lani na tekmi za svetovni pokal v Tacnu. To je odlično za naprej, sezona pa se je šele začela,« je v novi vlogi užival tudi Božič, za katerega je bil to tudi edini finale v Nemčiji, saj se s Sašom Taljatom v dvojcu presenetljivo nista prebila v finale. V moštvenem nastopu so bili kanuisti deveti.
