Tiskane izdaje
Dolgotrajni boj za uresničitev vizije dveh držav, judovske in palestinske, ki živita v miru druga ob drugi, o kateri se v razmerah vse večje radikalizacije na obeh straneh zdi, da se je že zdavnaj prevesila v utopijo, ga ni utrudil. Nasprotno, le še bolj je odločen v nastavljanju ogledala vse bolj radikalizirani izraelski javnosti. Morda so tudi zato njegovi odgovori tako kratki, povzeti, neposredni.
Z zadnjimi dogodki v Gazi se je izraelsko-palestinski konflikt zavrtel v nov krvavi ples. Zdi se, da se ta konflikt že dolgo hrani sam s seboj.
Konflikt traja že vse od leta 1882, vsaka nova vojna pa je zgolj še eno poglavje.
Nobena od vpletenih strani nima posluha za trpljenje na nasprotni strani. Lahko takšne razmere privedejo do česar koli drugega kot do nadaljnje radikalizacije nasilja, ki je vse bolj usmerjeno proti civilistom?
Na obeh straneh ni ostalo skoraj nič več empatije ali sočutja. Obe si prizadevata doseči končno zmago s teroriziranjem nasprotnikove civilne populacije. In pri tem obe civilni populaciji podpirata svoje vodstvo.
Leta 1982 ste na vrhuncu bitke za Bejrut prečkali tamkajšnje bojne črte in se srečali s palestinskim voditeljem Jaserjem Arafatom. Bi bilo takšno srečanje med židovskim aktivistom-novinarjem in palestinskim voditeljem na vrhuncu spopadov danes sploh mogoče?
Okoliščine konflikta so se odtlej popolnoma spremenile. Danes ni nobene možnosti, da bi lahko vstopil na območje Gaze.
Pred dvema desetletjema so Izraelci in Palestinci z zasedenih ozemelj še živeli drug ob drugem, bili so v stiku, poznali so se. Kako je medsebojna ločenost obeh skupnosti v letih, ki so sledila, vplivala na naravo bližnjevzhodnega konflikta?
Po sklenitvi sporazuma iz Osla je postalo svobodno gibanje po državi skoraj nemogoče. Med običajnimi prebivalci Izraela in prebivalci okupiranih ozemelj ni več nobenih stikov.
Kaj pomeni biti mirovni aktivist v današnjem Izraelu? Kako odprta je izraelska javnost za vaša prizadevanja?
Izraelsko mirovno gibanje obstaja in protestira, toda velika večina družbe je bila radikalizirana. Vojna, ki trenutno divja v Gazi, pa je to radikalizacijo še poglobila in ji dodala fašistične podtone.
Zdi se, da vlada verjame, da lahko reši trenutno situacijo v Gazi zgolj z uporabo sile, a za končanje konflikta bo potrebna politična rešitev. Ali v Netanjahujevem kabinetu obstaja kaj volje zanjo?
Njegov kabinet je skrajno desen, tistih nekaj »zmernežev« v njem služi le za dekoracijo.
Kaj bi bilo potrebno za ponovni zagon bližnjevzhodnega mirovnega procesa?
Kakšen dramatičen dogodek, kakršen je bil obisk [nekdanjega egiptovskega predsednika Anvarja] Sadata v Izraelu. Ali pa resen pritisk ZDA na Izrael; trenutno ni nikakršnega.
Kako realistična je danes rešitev dveh držav glede na kontinuirano nasilje, nezainteresiranost za pogajanja, širitev gradnje judovskih naselbin na Zahodnem bregu ...?
Rešitev dveh držav je edina, ki lahko konča konflikt. Zato se bo vedno znova pojavljala na mizi.
Pred leti ste v eni izmed svojih kolumn zapisali šalo, po kateri si judje želijo tri stvari za svojo državo (da bi bila judovska, demokratična in da bi se raztezala od Sredozemlja do reke Jordan), bog pa jim je naklonil le dve, ki ju morajo izbrati. Za kateri lastnosti bi se judovski prebivalci Izraela odločili danes?
Velika večina si jih želi judovsko in demokratično državo. Toda oprali so jim možgane, tako da zdaj verjamejo, da je katera koli rešitev nemogoča.
