»Organizacija zelo šepa, verjetno je to posledica vsesplošnega veseljačenja in popivanja. Upam, da me ne bodo jutri pozabili vkrcati na letalo,« je godrnjal Harry Kümel, osrednji gost letošnjega Grossmanovega festivala. Vendar je bil v tej oceni zelo osamljen, velika večina ljudi v začetku julija v Ljutomer ne prihaja zgolj zaradi filmov, temveč tudi in predvsem zaradi izjemne atmosfere in sproščenega oziroma že kar odbitega vzdušja.
Udarna kombinacija
Uradni naziv projekta je Grossmannov festival fantastičnega filma in vina, kar zna biti zelo udarna kombinacija. Kot vedno so v ospredju filmski program, retrospektive in nova produkcija ter različni pogovori in okrogle mize, vendar so urniki zelo fleksibilni. Udeleženci simpozija o skupni balkanski platformi in trženju v žanru grozljivke in fantastičnega filma z naslovom Balkan Genre Boost so se, denimo, odpovedali modrovanju v dvorani, prijavljeni referenti so se raje vkrcali na splav na Muri in med lagodno plovbo in nazdravljanjem z izvrstnimi lokalnimi vini tudi kakšno rekli.
No, belgijskega režiserja Harrya Kümla na splavu ni bilo, pa tudi sicer se je držal precej rezervirano. Človek je dobil občutek, da je še nekako zaverovan v svoje nekdanje dosežke, od katerih je preteklo že precej časa. Njegov največji uspeh je bil nedvomno film Malpertuis, ki se je davnega leta 1972 uvrstil tudi v tekmovalni program festivala v Cannesu, svoj zadnji film pa je posnel pred četrt stoletja, od takrat pa se menda otepa ponudb. Ker, kot pravi, želi posneti vrhunski film z eminentnimi igralskimi zvezdniki, ponujajo pa mu nizkoproračunske komercialne projekte, ki se jih nikakor ne namerava lotiti. Zato ima v predalu zajeten kup scenarijev, kar je po njegovem mnenju težava vseh režiserjev skupaj s Spielbergom.
Slavna preteklost?
»Povsem spodobno živim od snemanja oglasov, zato me ne bodo tako zlahka pregovorili, da se odpovem svojim profesionalnim standardom,« se je pridušal. Filmska produkcija je po njegovem mnenju danes v dobi razpada, evropska, predvsem francoska in italijanska kinematografija so tako rekoč mrtve, nič boljši ni položaj v Belgiji, kjer želijo snemati samo »majhne, provincialne filme v domačem jeziku«, medtem ko njega zanimajo le veliki mednarodni projekti; ne nazadnje je nekoč sodeloval s takšnimi imeni, kot so Orson Welles, Sylvie Vartan ali Michael York. Kümel je tudi zavrnil – sicer zelo maloštevilne – prošnje za avtograme, češ da se njegovi podpisi kasneje prodajajo, takšne trgovine pa ne namerava podpirati.
Za veliko bolj odprtega in komunikativnega ter predvsem manj zazrtega v slavno preteklost se je izkazal Timo Vuorensola, režiser filma Jekleno nebo. Odbito parodijo o nacistih, ki se po porazu skrijejo na temno stran meseca, so kritiki ocenili precej klavrno, vendar si je film pridobil nekakšen kultni status. Iz popolnega amaterja – ko se je filma lotil, ni imel ne scenarija, ne igralcev, še kamero so si s prijateljsko družbo izposodili – se je prelevil v pravega profesionalca, ki načrtuje svoj imperij Iron Sky.
Sem ob filmskih in televizijskih načrtih spada še program računalniških iger, prav tako prodaja najrazličnejših knjig, pripomočkov in igrač, predvsem pa ima zdaj polne roke dela z nadaljevanjem franšize Jeklenega neba. Pravzaprav kar dvema. Prvi film je že v fazi postprodukcije in bo prišel v kinematografe že v začetku prihodnjega leta, povsem nepričakovano pa je dobil še povabilo Kitajcev, da z njihovimi igralci posname projekt predvsem za kitajski trg. Zadeva je nekoliko nenavadna, saj je bil film Jekleno nebo na Kitajskem prepovedan, vendar ga je menda s spleta snelo kar trideset milijonov ljudi, ki so bili nad njim neizmerno navdušeni.
Kitajci so za produkcijo zagotovili kar 25 milijonov evrov, kar je izjemna vsota za finskega režiserja, ki se je doslej financiral predvsem z modelom zbiranja denarja s start-upi oziroma s tako imenovanem crowd founding. Vuorensola, visok in potetoviran mož, ki je v filmski posel zašel predvsem zato, ker je eden od njegovih prijateljev menil, da bi lahko glede na njegovo postavo odigral kakšno nenavadno zverino iz Vojne zvezd, je poln entuziazma in načrtov, Grossmanov festival pa se mu zdi idealen za začasen odklop, zabavo in seveda tudi za vpogled v to, kaj počnejo drugi.
Tudi tukaj in zdaj
Če eni živijo v preteklosti, drugi pa v prihodnosti, je veliko tudi takšnih, ki se ukvarjajo s težavami tukaj in zdaj. Takšen je mladi španski režiser Roberto San Sebastián, ki zdaj potuje iz festivala na festival in predstavlja svoj prvi celovečerni film Deviška noč. Blizu mu je estetika evropskih filmov šestdesetih in sedemdestih let prejšnjega stoletja, predvsem pa ga moti današnja vsesplošna politična in vsakršna druga korektnost. Zato so njegovi filmi polni krvi, eksplicitnega nasilja in še bolj eksplicitne spolnosti, čeprav sta kakšen gledalec oziroma še pogosteje gledalka zgrožena nad nazorno prikazanim masturbiranjem. »Hočem kri in spermo, to sta življenjski tekočini, okoli katerih se vse vrti,« pravi San Sebastián, ki pa ima za zdaj pri svojih načrtih le malo podpore. Kljub izjemnemu ugledu španskega filma je moral posneti svoj projekt s pičlimi sto tisočaki, ki jih je napraskal na vseh koncih in krajih, vendar vse le ni bilo zaman, film je namreč na manjših žanrskih festivalih dobil že kar nekaj nagrad.
Grossmanov festival se danes končuje. Za vse, ki še niso v Ljutomeru, je to zadnja priložnost, da si ogledajo kakšno projekcijo, zaprosijo za avtogram zmagovalce v posameznih kategorijah, pri čemer najvišje kotirata nagrada hudi maček za najboljši celovečerni film in Slakov hudi maček za najboljši kratki film, podelili pa bodo tudi častnega hudega mačka za življenjsko delo in ne nazadnje tudi vinskega hudega mačka za najboljše vino po izboru filmskih gostov. Sklepno prireditev bo vodil komik Tin Vodopivec, ki se je pravkar vrnil s turneje po Skandinaviji, kjer se je uvrstil med finaliste tekmovanja The Funniest Person in the World, družbo pa mu bo delala glasbenica Urška Majdič. Ta je pred kratkim navdušila s svojim albumom Duša, ki ga je predstavila tudi v Cankarjevem domu. To bo predvsem priložnost za ultimativno zabavo in slavni zombie walk. Letos bo parada zombijev menda še spektakularnejša kot do zdaj, maskiranje vodi izkušena mojstrica filmske maske Mateja Naberšnik s svojo ekipo, tako kot festival pa bo to bolj zabaven kot strašljiv dogodek.