Kako je videti vaš večer, kadar vam ni treba na oder?
Prišel sem pred nekaj urami, zdaj pa vadim. Vedno imam na zalogi nekaj glasbe, ki jo moram naštudirati za ta ali oni projekt, trenutno se pripravljam na vlogo za opero Luisa Miller. Potem pa se bom odpravil na večerjo in si ogledal še nogometno tekmo Lige prvakov. Sem velik navijač madridskega Reala in kadar le lahko, spremljam njihove tekme. Vedno veliko delam, ampak prostega časa si pa ne pustim kar tako vzeti! (smeh)
V Ljubljano prihajate prvič, ste pa že sodelovali s Slovenko, pevko Sabino Cvilak. V kakšnem spominu jo imate?
Sicer je že nekaj časa nisem videl, verjetno kakšnih osem do deset let, joj, kako čas leti, ampak v spominu jo imam kot mlado in zelo obetavno pevko. Nekajkrat sem dirigiral, ko je pela, povabil sem jo na nastop, ko sem bil direktor opere v Washingtonu itd. Vesel sem, da jo bom spet videl, in rad bi jo povabil, da bi bila posebna gostja na koncertu.
V zadnjih letih ste iz tenorja prešli v bariton. Se vam je glas z leti tako znižal ali je to nov izziv?
Kot tenor sem pel več kot petdeset let, zato ni nič nenavadnega, da je moj glas postal nekoliko temnejši in nižji. Ko sem leta 2009 prvič poskusil peti Simona Boccanegra kot bariton, sem zelo užival. Nadaljeval sem še v drugih Verdijevih operah, kjer sem vedno nastopal kot tenor, in ugotovil, da se v legi baritona odlično počutim. Tako sem pač »prestopil« in doslej ustvaril deset ali enajst vlog v tej legi.
Za vami je neverjetna kariera, kaj vam je sploh še v izziv?
Oh, še precej jih je. Za začetek recimo, kako čim dlje ostati na visoki ravni in biti kos mlajši konkurenci. Ob tem pa se vse več ukvarjam z mladimi pevci in poskušam nanje prenesti čim več svojega znanja in izkušenj. S tem se veliko ukvarjam in to počnem z izjemnim veseljem.
Ste verjetno največji še živeči umetnik opere, koga od že preminulih skladateljev bi si izbrali, če bi ga lahko nagovorili v onstranstvo, in kaj bi ga vprašali?
(smeh) O, moj bog, to bi bil cel seznam! Ampak v redu, izbiram med Puccinijem in Verdijem, odločim pa se za Verdija. Vprašal bi ga, zakaj je imel med premierama Aide leta 1871 in Otella 1887 tako dolgo ustvarjalno krizo, da ni napisal nobene nove opere, prej pa jih je ustvarjal kot po tekočem traku, nekatere zgolj na dve leti, Trubadurja in Traviato, Ernani in Dva Foscarija pa celo v istem letu. Moje mnenje je, da je bil tako impresioniran nad Wagnerjevim početjem, da je tudi sam zato poskušal vse mogoče novosti, preden je potem udaril z Otellom in kasneje še Falstaffom, v katerih je pokazal vso svojo zrelost. Z njim bi imel konkreten pogovor na to temo.
Ste se tudi sami kdaj spopadali s podobno krizo?
V tako dolgi karieri, kot je moja, sem imel predvsem veliko sreče s tem, da sem ostal zdrav. Sem pa imel tri obdobja, ko mi je bilo težko. Eno je bilo povezano prav z nekaj zdravstvenimi tegobami, drugo, ko sem se v želji, da bi še bolje razvil svoje pevske sposobnosti in ves potencial, ob tem pa še dolgo ohranil glas, spopadal s tehničnimi izzivi, nazadnje pa sem se s tem soočil pred dvema letoma, ko mi je umrla sestra, s katero sva bila zelo povezana. Tisto leto je bilo zame zelo težko in nekaj nastopov sem celo odpovedal, saj sem želel čas, ki ji je še preostal, preživeti z njo.
V vaši biografiji piše, da ste se morali nekoč po koncu Otella na Dunaju vrniti na oder kar stoenkrat, kar naj bi bil rekord. To drži?
Na oder smo se vračali več kot eno uro, ljudje pa kar niso in niso želeli oditi. Res izjemno občinstvo. Velikokrat smo bili deležni navdušenega sprejema, česa takšnega pa še ne.
Kako pa ste se ob tem počutili? Verjamem, da ste bili sprva povsem prevzeti, kaj pa kasneje, se čez eno uro občutki spremenijo?
Prvih petdeset vrnitev sem bil navdušen in sem se ves čas smejal, na koncu pa sem se kar usedel na oder, tako da so mi noge bingljale z njega, vedel sem, da nima več smisla odhajati v zaodrje in se vračati, in s poslušalci smo se pač začeli kar pogovarjati, kaj pa naj bi drugega. (smeh) Nato smo vsi skupaj le spoznali, da je napočil čas za razhod …
S kolegoma Lucianom Pavarottijem in Joséjem Carrerasom ste opero približali ljudem in nastopali tudi na razprodanih stadionih. Česa takšnega v operi prej sploh ni bilo. Ste se zavedali veličastnosti tega početja in si rekli: »No, gospoda moja, naredili smo nekaj, česar zgodovina opere doslej ni poznala?«
(smeh) Vsekakor trdno verjamem, da je opera nesmrtna. Preživela je že štiristo let in zanjo me ne skrbi, čeprav morda res ne bo nikoli tako popularna, kot je značilno za pop glasbo. Ampak trije tenorji smo bili seveda prevzeti od velikosti in razsežnosti naših nastopov, kje vse smo bili in koliko ljudi nas je poslušalo, to je bilo neverjetno. Tega smo se v resnici zavedali ves čas in v vsakem nastopu neizmerno uživali, res velik privilegij je bilo biti del tega. Izjemna izkušnja!
Vaše korenine so španske, katalonske in baskovske. Kako doživljate katalonske težnje po neodvisnosti?
Po očetovi strani sem Katalonec, po materi Bask, prednike po njeni strani imam celo z Balearov, Ibize, sam pa sem rojen v Madridu. Vse to so krasne regije, a vse to je Španija in sam se počutim kot Španec. Spoštujem ljudi, ki bi si želeli neodvisnosti, ampak menim, da so v ozadju druge težnje, politični razlogi in igrice, ki nimajo opraviti z dejansko voljo večine ljudi. Četudi si od skoraj sedmih milijonov ljudi dva milijona želita neodvisnosti, to še vedno ni večina. Vsekakor pa si najbolj od vsega želim miru in sožitja vseh regij, kajti Španija je krasna država, smo izjemen narod in združeni moramo to pokazati Evropski uniji in svetu.
Če na stvar kljub vsej resnosti pogledava še nekoliko manj resno, brez Katalonije v španski nogometni ligi ne bi bilo Barcelone, vašega največjega rivala …
Španije brez Katalonije in španske lige brez Barcelone si ne morem niti zamisliti. Ne, ne, to se ne sme nikoli zgoditi! (smeh)
Svoj 77. rojstni dan boste dočakali prav v Ljubljani, se obeta kakšno praznovanje?
Res je, prav imate! Ko končam nastop in odbije polnoč, bom imel rojstni dan. Gotovo se bomo malce poveselili že pri vas, ampak tokrat namesto v Madrid, kjer po navadi praznujem v družinskem krogu, hitim v New York, kjer bomo vsekakor nadaljevali praznovanje, kot se spodobi. V Ameriko se vračam zaradi nastopa v San Antoniu nekaj dni kasneje, letos bo pač malce drugače. Upam pa tudi, da se bom čim prej vrnil v Ljubljano. Kot velik občudovalec maestra Carlosa Kleiberja, ki je z ženo pokopan v Sloveniji, bi se mu želel pokloniti in v vaši operni hiši dirigirati Verdijev Rekviem s pevci iz Operalie in vašim krasnim orkestrom.