Četrtek, 16. 3. 2017, 4.08
6 let, 6 mesecev
Miroslav Gnamuš iz bančnih nebes v pekel: pa so res vsega krive banke?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,15
8
Litostroj jeklo, ki je zadnja leta v hudih finančnih težavah in delavcem že dve leti ne plačuje prispevkov, išče svež kapital in napoveduje novo prisilno poravnavo. Direktor podjetja Miroslav Gnamuš za težave krivi banke, s katerimi pa ni od nekdaj v slabih odnosih. Upravi Probanke, ta je pred desetletjem financirala njegov menedžerski prevzem, je Litostroj jeklo leta 2011 pomagal z dokapitalizacijo v nenavadnih okoliščinah.
Odgovarjamo na vprašanja:
1. Kakšni so mogoči scenariji pri reševanju Litostroja jeklo?
2. Koliko je reševanje Gnamuševih podjetij do danes stalo davkoplačevalce?
Litostroj jeklo, ki proizvaja dele za turbine za proizvodnjo električne energije in zaposluje 200 ljudi, je pred dvema letoma končal prisilno poravnavo, v kateri so jim upniki odpisali 80 odstotkov terjatev, in pristal v večinski lasti Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB). Ta je svoj delež (okrog 80 odstotkov lastništva) poskušala prodati, a neuspešno.
Zdaj pa je podjetje znova v finančnih težavah, zato išče 8,5 milijona evrov svežega kapitala. Rok za vplačilo delnic se je iztekel v začetku tedna, ali je bila dokapitalizacija uspešna, bo znano jutri.
Kot pravi direktor Miroslav Gnamuš, so lani že presojali možnosti, da bi podjetje dokapitalizirala država, verjetno prek DUTB, a bi za to potrebovala soglasje Bruslja, da ne gre za nedovoljeno državno pomoč. Na to soglasje bi čakali leto dni, toliko časa pa finančno shirano podjetje nima, pravi Gnamuš. V DUTB so nam na vprašanje o sodelovanju pri dokapitalizaciji odgovorili, da ne morejo vnaprej razkrivati svojih odločitev v posameznih primerih.
Furs naj bi že zahteval stečaj Litostroja jeklo, ki delavcem dve leti ne plačuje prispevkov.
To so mogoči scenariji
Ali je bila dokapitalizacija uspešna ali ne, bo znano jutri. Kakšni so mogoči scenariji?
1. Če je dokapitalizacija uspešna
V podjetju menijo, da bi ob dokapitalizaciji in poslovni reorganizaciji lahko poslovali uspešno. Lani so namreč imeli 10 milijonov evrov prihodkov, kar je 80 odstotkov več kot leto pred tem, še vedno pa le četrtino tistih, ki jih je podjetje dosegalo pred letom 2010.
Ključne za usodo podjetja pa bodo tudi v tem primeru banke, ki so podjetju že pred leti odrekle finančno pomoč in predvsem bančna zavarovanja. Ta so, kot Gnamuš poudarja že nekaj časa, v jeklarski industriji osnovni pogoj za pridobivanje poslov.
Hkrati je vodstvo podjetja že vložilo predlog za prisilno poravnavo, ta pa bi zadevala le obveznosti, ki so bile že predmet prisilne poravnave leta 2014. Takrat je Litostroj jeklo obljubil 20-odstotno poplačilo v štirih letih, zdaj naj bi upnike pozvali, da privolijo v 30-odstotno poplačilo. To pomeni, da bi dobili okrog sedem odstotkov terjatev, prijavljenih leta 2014.
2. Če dokapitalizacija ni uspešna
- Prisilna poravnava
V podjetju pravijo, da bodo tudi v tem primeru vztrajali pri predlogu prisilne poravnave. Podjetje načrtuje, da bo hkrati izvedlo tudi prestrukturiranje proizvodnje, predvsem z oddajo prostorov in opreme ter odprodajo premoženja. Vabilo najemnikom je podjetje objavilo prejšnji mesec. Kot pravi Gnamuš, trenutno pogajajo in pridobivajo zavezujoče ponudbe za oddajo livarne jeklene litine, strojne obdelave in livarne specialne litine, ki pomenijo približno dve tretjini vseh proizvodnih zmogljivosti podjetja. Po poročanju Dnevnika naj bi se za najem zanimala poslovneža Ljubomir Gajić in Ferdinand Marguč s Celjskega. V podjetju računajo, da bi najemniki zaposlili večino delavcev, ki bi jih Litostroj jeklo z oddajo prostorov odpustil.
- Stečaj
Pri tem pa lahko Litostroju jeklo načrte prekriža Furs, ki naj bi zaradi neporavnanih davkov in prispevkov že zahteval stečaj podjetja, to prispevkov delavcem ne plačuje vsaj dve leti. Obveznosti od davkov in prispevkov danes presegajo 5,4 milijona evrov, skupne obveznosti do Fursa pa znašajo že več kot sedem milijonov evrov. Zahteve za stečaj nam na Fursu niso potrdili, češ da gre za davčno tajnost.
Preberite še:
Litostroj je bil pred pol stoletja največja ljubljanska tovarna, kako so ga gradili?
Koliko so Gnamuševi posli stali državo?
Državna podjetja in institucije so v insolvenčnih postopkih Gnamuševih podjetij prijavila več deset milijonov evrov terjatev.
Država je v Gnamuševih podjetjih ACMG, Litostroj jeklo in Litostroj Ravne, ki so končala v insolvenčnih postopkih, izgubila več deset milijonov evrov.
S kakšnimi vsotami so banke ter druga državna podjetja in institucije nasedli v teh podjetjih?
1. Poenostavljena prisilna poravnava ACMG: 4,8 milijona evrov
Podjetje je do leta 2015, ko je pristalo v poenostavljeni prisilni poravnavi, odplačalo približno polovico sedemmilijonskega posojila, ki ga je Gnamuš skupaj s še štirimi manjšinskimi družbeniki pred 10 leti najel za menedžerski prevzem Litostroja jeklo. Od preostalih 3,4 milijona evrov je Probanka (pozneje podržavljena in vpeta v DUTB) odpisala 40 odstotkov ali 1,4 milijona evrov, preostali dolg pa je prevzel Litostroj jeklo.
V poenostavljeni prisilki so upniki privolili v enoodstotno poplačilo. Od državnih upnikov sta vidnejše izgube ustvarila NLB Leasing (1,1 milijona evrov), ki je glasoval za prisilko, in Furs, ki prisilke ni podprl (0,2 milijona evrov).
ACMG, ki ga vodi Gnamuš, ima danes v lasti še okrog štiri odstotke Litostroja jeklo.
2. Prisilna poravnava Litostroja jeklo: 25 milijonov evrov
V prisilni poravnavi leta 2015 so državna podjetja in institucije prijavili okrog 25 milijonov evrov dolga. Daleč največji upnici sta bili Abanka in Probanka (21,7 milijona evrov), ki sta pozneje na DUTB prenesli 20 milijonov evrov dolga. Del je bil pretvorjen v lastništvo družbe. V prisilni poravnavi so upniki privolili v 20-odstotno poplačilo, ki pa bi se lahko v primeru nove prisilke znižalo na sedem odstotkov. K temu je treba dodati še naraščajoči dolg do Fursa, ker podjetje ne plačuje prispevkov. Skupni dolg presega sedem milijonov evrov.
Podjetje bančne lastnice zadnji dve leti neuspešno prodajajo. Za nakup se je zanimal SIJ, a je dogovor padel v vodo.
3. Prisilna poravnava Litostroja Ravne: trije milijoni evrov
Abanka je v prisilni poravnavi leta 2014 prijavila terjatev štiri milijone evrov, še 0,7 milijona evrov pa preostali večji državni upniki (NKBM, ZZZS, ZPIZ). Pozneje je Abanka del terjatve (okrog 1,2 milijona evrov) pretvorila v kapital, preostali dolg pa prenesla na DUTB. V prisilni poravnavi je podjetje obljubilo 20-odstotno poplačilo v štirih letnih obrokih. Lani so izplačali prvega (pet odstotkov vseh terjatev).
Danes je podjetje v lasti DUTB, ta ga prodaja. Izpostavljenost slabe banke do podjetja po podatkih na spletni strani danes znaša od enega do pet milijonov evrov. Podjetje tudi po menjavi lastnika vodi Maja Pučko Gnamuš.
Premišljena poslovna odločitev ali prijateljska pomoč banki?
Gnamuš za stanje v podjetju že leta krivi Probanko, Abanko in DUTB, ki so bile sprva upnice, zdaj pa so največje lastnice podjetja. V omenjenih institucijah izjav ne želijo komentirati.
Pri tem pa spomnimo, da Gnamuš ni bil vedno v tako slabih odnosih z bančniki. Naveza z upravo Probanke ga je (kot pričo) pripeljala celo pred sodišče, in sicer v postopku zoper nekdanji vodilni v Probanki Romani Pajenk in Milani Lah zaradi sporne dokapitalizacije banke v letu 2011.
Dokapitalizacijo banke so po scenariju Pajenkove in Lahove izvedla "prijateljska" podjetja, tudi Gnamušev Litostroj jeklo, ki je v poslu izgubil milijon evrov. Pri tem omenimo, da je Probanka pet let pred tem financirala menedžerski odkup Litostroja jeklo (kot napisano zgoraj, je ACMG vrnil polovico tega zneska).
Posel usihal, uprava pa kupovala delnice
Gnamuš sicer trdi, da je bilo sodelovanje v dokapitalizaciji slaba poslovna odločitev, a več dejavnikov kaže, da ni šlo le za slabo odločitev, saj:
- se je Litostroj jeklo za nakup odločil v letu 2011, ko je bilo podjetje sicer še likvidno (prva blokada naj bi se po Gnamuševih navedbah zgodila dve leti pozneje), so se mu pa prav v tistem letu občutno znižali prihodki (z 38 milijonov v letu 2010 na 24 milijonov evrov v letu 2011);
- je na primer Gorenje, ki je bilo takrat lastnik Probanke, odklonilo sodelovanje v dokapitalizaciji in želelo delež v banki prodati. Tudi drugi takratni lastniki banke v dokapitalizaciji niso sodelovali. Gnamuš je na sodišču dejal, da je glede na napovedi poslovanja, ki sta mu jih predstavili bančnici, verjel, da je nakup smiseln. Dokapitalizacijski elaborat je napovedoval rast vrednosti delnic in dobička, za težave banke pa ni vedel, je dejal na sodišču.
Za posojilo jamčilo neznano podjetje
Gnamuša sta s ponudbo poiskali Pajenkova in Lahova, ki sta mu ponudili tudi, da mu uredita posojilo in celo zavarovanje zanj. Policistom v preiskavi naj bi Gnamuš priznal, da delnic "najverjetneje ne bi kupil, če ne bi dobil posojila".
Prav najem posojila pa je še en zanimiv vidik tega posla. Uprava Probanke mu je, kot je dejal na sodišču, uredila posojilo pri Factor banki (omenimo, da banka ne sme financirati nakupa njenih delnic, tako da sama ne bi smela dati posojila Litostroju jeklo, saj bi to lahko razumeli za prepovedano finančno asistenco). Gnamuš se je le enkrat sestal s takratnim vodilnim v Factor banki Cirilom Dragonjo, nato sta bila še v telefonskih stikih. Nikdar ni hodil na banko, bančniki so hodili k njemu.
Kot zavarovanje za posojilo pa je bil dan depozit koroškega gradbenega podjetja GIIP, za katero je Gnamuš priznal, da zanj ni slišal vse do trenutka, ko ga je videl kot sopodpisnika na posojilni pogodbi. To je zelo nenavadno, a Gnamušu se ni zdelo sporno. Na vprašanje, kako komentira, da je neznano podjetje zavarovalo njihovo posojilo, je na sodišču odgovoril: "Njihova odločitev."
Predsednica uprave Probanke Romana Pajenk (desno) in članica uprave Milana Lah sta Gnamušu uredili posojilo in tudi depozit za njegovo zavarovanje.
Tožilstvo bančnicama očita poslovno goljufijo
Preiskava je pokazala, da podjetje GIIP niti ni vedelo, da je njihov denar dan kot zavarovanje za posojilo, zato je tožilstvo Lahovo in Pajenkovo obtožilo poslovne goljufije. Kako sta prišli do denarja? GIIP je imel na računu tri milijone evrov, ki jih je dobil kot namensko posojilo za financiranje gradnje športnega objekta. Ker denarja še niso potrebovali, so ga dali v upravljanje banki, s katero so dlje časa poslovali.
Uprava Pajenkove pa je v iskanju denarja za izvedbo dokapitalizacije milijon evrov vzela in ga vezala kot depozit pri Factor banki. GIIP je vezan denar dobil nazaj, a je na podlagi njihovih izpovedb tožilec sklenil, da gre za sum poslovne goljufije Pajenkove in Lahove.
Litostroj jeklo je do leta 2012 Factor banki odplačal posojilo, a z manjšo zamudo. Gnamuš je zanikal, da bi bila ta posledica začetka likvidnostnih težav podjetja. "Posojilo je bilo dano po ugodni obrestni meri, zato nismo hiteli z odplačilom," je poslovnež dejal na sodišču. Pred poplačilom, marca 2012, je dobil še 600 tisoč evrov posojila pri Probanki. Ali je ta denar porabil za poplačilo posojila, ni znano.
"Če bi nas poslušali ..."
Največji izgubar posla je bil Litostroj jeklo, ki je milijon evrov vložil v pozneje izbrisane delnice banke. Isti Litostroj jeklo, ki ga je pozneje reševala država in je zdaj spet na robu obstanka.
Gnamušu je žal za nekatere poteze, a kljub temu meni, da je krivda za stanje v podjetju na strani bank. "Prejšnji lastniki smo v letu 2014 svoje deleže in pravice izgubili, žal mi je za storjene poslovne napake in izgube, ki so jih imeli poslovni partnerji, sicer pa imam vest čisto. Če bi nas in naše svetovalce kreditorji poslušali, bi se lahko škodi v celoti izognili."
V večinski lastnici DUTB ob tem ne odgovarjajo na vprašanje, kaj Gnamuša še drži na direktorskem položaju. Tudi sam na vprašanje, ali je kdaj razmišljal, da bi to mesto zapustil, ne odgovarja.
8