Danes razvpito plažo Zrće na hrvaškem otoku Pagu sem obiskal trikrat v življenju. Prvič je moralo biti pred več kot tremi desetletji. Takrat je do nje vodila makadamska neobljudena cesta, ob kateri si pustil avtomobil, nato pa se je pred tabo odprla neskončna peščena plaža. Drobni beli kamenčki so se usipali v kristalno čisto morje, na plaži pa je samevalo nekaj osamljenih, napol zablodelih družin. Senco si iskal zaman, prav tako si se komaj dokopal do nekakšnega bara, ki ti je ponudil osvežitev – mineralno vodo. Takrat sem bil še napol otrok in plaža mi je ostala v spominu kot najlepša, kar sem jih do tedaj videl, in edina, na kateri sem prav zaradi njenih naravnih čarov toleriral odsotnost sence.
Ni čudno, da sem se tako na plažo še vrnil. Toda pred desetimi leti je bila že bistveno spremenjena – vtis neobljudenosti je izginil, osamljeni kafič so zamenjali k...
Bliža se čas pomembnih odločitev – ne le političnih volitev, temveč tudi izvolitev na pomembne kulturniške vodstvene stolčke, pri čemer je upati, da...
Brez sramu moram priznati, da sem velik občudovalec analiz stanja v kulturi, še posebno njenih odmevov v dnevnem časopisju, kakršne izrazito marljivo...
