Če bi se o darovanju organov v družinah več pogovarjali, bi to olajšalo veliko stisk, v katerih se znajdejo svojci, saj so oni tisti, ki se morajo ob smrti bližnjega soočiti z vprašanjem darovanja organov, opozarjajo pri zavodu Slovenija-transplant.
S presaditvijo organov lahko v transplantacijski medicini rešijo življenje številnim bolnikom, tistim, ki potrebujejo presaditev ledvice ali trebušne slinavke, pa izboljšajo kakovost življenja. Oboje je mogoče le, če je na voljo dovolj organov za presaditve. Večina transplantacijske dejavnosti temelji na presajanju organih umrlih darovalcev, saj lahko živi darovalci darujejo le eno od ledvic, del jeter in krvotvorne matične celice. Ljudje se lahko tudi sami opredelijo, ali želijo po smrti darovati organe. Vendar to pri nas z vpisom v register darovalcev stori le malo ljudi. Zato se morajo ob njihovi smrti o tem odločiti svojci.
Rekonstruirati morajo voljo umrlega
Organe lahko darujejo ljudje, ki umrejo ob zdravljenju na intenzivnih oddelkih bolnišnic. Kadar pri takem pacientu ugotovijo možgansko smrt in v registru darovalcev organov ne najdejo njegove izjave o darovanju organov, morajo transplantacijski koordinatorji v pogovoru s svojci ugotoviti, kakšno je bilo mnenje umrlega o darovanju organov.
»Bolnikov lečeči zdravnik opravi pogovor s svojci in jim sporoči slabo novico, da je sorodnik umrl. Ključno za to, da sprejmejo smrt bližnjega, je, da razumejo, kaj je možganska smrt. Potem potrebujejo dovolj časa, da to slabo novico sprejmejo, saj so ob izgubi v čustvenem šoku in mnogi težko sprejemajo informacije in se pogovarjajo o zahtevnih vprašanjih,« sosledje dogodkov razlaga Gorazd Čebulc, eden od centralnih transplantacijskih koordinatorjev pri Slovenija-transplantu, ki s svojci opravijo pogovor o darovanju organov.
V pogovoru najprej preverijo, ali svojci razumejo, da je svojec umrl, saj je takrat še priključen na aparate, ki vzdržujejo nekatere telesne funkcije: oseba diha in zdi se, kot da spi. »A možgani, ki so kot glavni računalnik, ki nadzoruje telesne funkcije, ne delujejo več, in če bi aparate izključili, bi počasi ugasnile vse telesne funkcije,« razloži zdravnik. Ta pogovor treba opraviti ne samo, da ugotovijo voljo umrlega, pač pa da ugotovijo tudi druge okoliščine, predvsem, ali je imel umrli kakšne bolezni, ki so nezdružljive z darovanjem, kot so nekatere nalezljive in maligne bolezni. »Glavno vprašanje pa je ugotovitev volje umrlega: če tega ne razrešimo, ne more biti nobenih nadaljnjih postopkov,« je jasen Čebulc.
Letos več zavrnitev svojcev
V Sloveniji je delež svojcev, ki zavrnejo darovanje, dokaj majhen. Darovanje zavrne od 15 do 20 odstotkov svojcev, toliko pa je zavrnitev svojcev tudi v državah z zelo razvitim darovalskim programom, kot so Španija, Belgija, Hrvaška. Letos je ta številka nekoliko višja, saj je darovanje zavrnila tretjina svojcev. To pomeni tudi tretjino manj umrlih darovalcev organov in posledično manj presaditev organov.
»To nas spodbuja, da ugotavljamo, kaj so vzroki, zakaj se ljudje ne odločajo za darovanje, zakaj se ne zmorejo odločiti… Vendar je to zelo težko ugotoviti, saj ljudje v pogovoru ne želijo jasno izraziti svojega stališča. Zato ne vemo, kje je manko: ali ljudje nimajo zaupanja v zdravstveni sistem ali ne želijo prevzeti odgovornosti za drugo osebo,« ugotavlja Čebulc. Pri odločitvi so zelo pomembna tudi razmerja med svojci, kako dolgo je trajalo zdravljenje na intenzivni terapiji, ali je med njimi in zdravstvenim osebjem vladal odnos zaupanja… »Svojcem rečemo, naj se odločijo tako, da bodo lahko s to odločitvijo živeli tudi čez deset, dvajset let. Težko nam je sicer razumeti, zakaj se ne odločijo tako, da bi lahko nekomu pomagali. S tem ko ponudimo darovanje v tej neizpodbitno dokončni situaciji, ponudimo svojcem priložnost, da pomagajo, s tem pa pomagamo tudi preštevilnim bolnikom, ki čakajo na presaditev organa,« razmišlja zdravnik.
Tako svojcem kot zdravstvenemu osebju bi zelo olajšalo postopke, če bi se v družinah več pogovarjali o darovanju organov in bi bila volja družinskih članov jasna. A strah pred smrtjo nam pogosto preprečuje, da bi spregovorili o svojem koncu. Pred vrati je čas, ko se spominjamo umrlih svojcev in prijateljev, in to je morda priložnost, da se pogovorimo tudi o darovanju organov, razmišlja zdravnik. Tak pogovor bi bil tudi nujen v jeseni življenja.
»Če voljo o darovanju poznajo vaši bližnji in ljudje, ki jim zaupate, s tem naredite neverjetno veliko dobrega. Bližnje razbremenite odgovornosti, da bi se morali odločati o tem, kaj narediti z vašimi organi po smrti. Mnogi rečejo, da sami darovanju ne nasprotujejo, a volje umrlega ne poznajo in zato ne morejo odločati. Ali pa se ne želijo odločati, ker nočejo, da bi naredili kaj slabega. Ampak z darovanjem organov zagotovo ne moremo narediti nič slabega,« zaključuje Gorazd Čebulc.
