Tiskane izdaje
Zgodba je resnična. Mama je imela torbo znane znamke, ki jo ima zdaj kar 40 odstotkov vseh prebivalcev Japonske. Dobila jo je »po vezah«, kot je bilo to običajno v časih »gasterbajtarstva«. Nosila jo je toliko let, da je preprosto obupala, da se bo sploh kdaj toliko obrabila, da bi jo zavrgla. Zato jo je po desetletju in več predala naprej svoji tašči. Stara mama živi preprosto − platnena vreča je za v trgovino, črna torbica je za pogrebe, svetla, ki sem ji jo vsilila, pa za obletnice. Prej omenjeno torbo sem, najbrž zaradi njene prostornosti in že navidezne trpežnosti ter varovalne rjave barve, našla pod stopnicami med vilami, grabljami, motikami in raznimi konci vrvi. Iz nje so molele butare za zimske dni.
Čeprav sem vajena recikliranja lončkov, kozarcev za marmelado, volne in blaga, mi je taka raba luksuznega izdelka mejila na bogokletnost. A le prvi hip. Kaj bi bil lahko lepši slavospev neuničljivosti dobrega rokodelstva kot to, da je torba uporabna več kot trideset let! Večina torb, ki so v prodaji zdaj, začne razpadati že v nekaj mesecih. Vendar to še ni vse, delavci, ki jih izdelujejo, so slabo plačani, živijo v nemogočih razmerah in delajo s strupenimi snovmi. Vse to le zato, da lahko kupimo (pre)poceni? Se komu še ljubi krpati luknje, menjavati podloge in zarobiti ovratnike, ko pa so obleke tako »poceni«? Kar pomeni tudi, da so slabo narejene. Namenoma, da boste čim prej kupili nova oblačila.
Morda imate še kakšno majico »združenih barv« iz časa prejšnje države, pravzaprav neuničljive kakovosti? Ali kakšen pulover z logom krokodila, ki so ga nosile tri generacije? Kakovost oblačil je dramatično padla s pohodom tako imenovane hitre mode (fast fashion), ki so jo uveljavile med drugim modne znamke, kot so H&M, Zara, Calvin Kline, Mango, Benetton in Gap.
Gonja po vse cenejših oblačilih je na primer v ZDA povzročila, da imajo le dvoodstotno domačo proizvodnjo oblačil, v nasprotju z letom 1990, ko so proizvedli 50 odstotkov oblačil. Propad slovenske tekstilne industrije in kalvarijo delavk pa smo lahko spremljali od blizu. 35 znanih modnih znamk namreč obvladuje 60 odstotkov vse modne industrije. Ste vedeli, da če kupite torbico svetovno znane blagovne znamke, ki je skoraj zagotovo narejena na Kitajskem, plačate najmanj desetkat toliko, kolikor je stala njena proizvodnja?
Bombaž − najbolj umazani pridelek
Naš odnos do mode je treba ponovno ovrednotiti, ne le zaradi nas samih, temveč tudi zaradi naših zanamcev. Prvi razlog je namreč ekologija. Samo v ZDA na leto zavržejo 12,7 tone oblačil. Industrija hitre mode na leto uporabi 70 milijonov ton vode za svoje obratovanje in milijone ton umetnih gnojil, insekticidov in pesticidov.
Za zdravje ljudi, živali in zemlje najbolj škodljivi insekticidi se po ugotovitvah Svetovne zdravstvene organizacije uporabljajo že pri gojenju bombaža. Zato so mu nadeli vzdevek »najbolj umazani pridelek«. Poleg nevarnega insekticida − samo ena kaplja na kožo človeka je smrtna − se pri vzgajanju bombaža uporabljajo tudi umetna gnojila, ki so uničujoča za ekosistem. Semena bombaža se nato uporabljajo za prehranjevanje živali, zato ni presenetljivo, da so sledovi insekticida prisotni tudi v kravjem mleku. Pesticidi, ki jih uporabljajo pri vzgajanju bombaža v bilijonih ton, pa so med prepoznanimi karcinogenimi snovmi.
Bombaž pridelujejo države v razvoju, zato je nevarnost za ljudi, živali in okolje toliko večja, ker gre za pomanjkanje ustrezne zaščite in znanja. Rešitev se ponuja v vzgoji organskega bombaža, ki se izogiba nevarnim snovem in umetnim gnojilom. Le 0,76 odstotka svetovne proizvodnje bombaža je organske. Kot navaja poročilo o pridelavi organskega bombaža, je njegova pridelava leta 2011 padla za 37 odstotkov. Čeprav globalno najbolj razširjene blagovne znamke postajajo uporabnice organskega bombaža. Indija je največja proizvajalka organskega bombaža in dežela, ki poskuša ohranjati izročilo ročno spredenega in tkanega tradicionalno pridelanega bombaža − khadija, ki je čislan že več tisočletij. Bil je vojni plen Aleksandra Velikega in zaželena dobrina starih Rimljanov. Tradicionalna obdelava je namreč ključna za okolje, saj se sicer bombaž predeluje v tkanino z uporabo strupenih snovi, ki nato odtekajo v reke in morja.
Sužnji mode za šivalnimi stroji
Komaj enajst lest stara Halima iz Bangladeša je morala v tovarni, kjer izdelujejo spodnje perilo Hanes, dokončati 150 kosov spodnjega perila na uro. Otroke so za vsako napako ali počasnost tepli in nadirali. Odhod do stranišča ni dovoljen brez nadzora, mila in vode ni. Otroci od izčrpanosti padajo v nezavest. Sledi še več tepeža in vpitja. Vsak dan. To je le ena izmed pošastnih zgodb modne industrije, poroča Inštitut za delo in človekove pravice (Insitute for Human Labour and Human Rights).
Aprila 2013 je v tovarni oblačil v Bangladešu umrlo več kot tisoč delavcev (večinoma delavk), dvakrat več pa jih je bilo ranjenih. Blagovne znamke, ki rade prikažejo svojim delničarjem dobičke, so šle tako daleč v svoji nehumanosti, da so se pustile rotiti, naj že tako popolnoma obubožanim in obupanim družinam umrlih izplačajo odškodnino. Moda torej niso ljudje?
Obdelava popularnega džinsa je eden najbolj škodljivih postopkov, še posebno z modnimi inovacijami in obdelavami, saj posebna pršila za dosego želene barve predstavljajo visoko obremenitev za pljuča delavcev.
Vietnam, Kambodža, Indija, Bangladeš, Brazilija so le nekatere države, kjer se pojavlja masovno izkoriščanje delavcev v modni industriji. Kot opozarja profesor sociologije Robert Ross z Univerze Michigan, se takšen način izkoriščanja delavcev vrača tudi v razvite države. Neusmiljeno potrošništvo in krvava ekonomija sta vrnila položaj delavcev v 19. stoletje.
Lažni blišč dostopne mode
Elisabeth Caine, ki je raziskovala visoko človeško in okoljsko ceno cenenih oblačil, ugotavlja, da nekatere znane osebe s svojim odnosom do mode, ki je objavljena v časopisih vsega sveta, lahko naredijo veliko škode. Če se prva ameriška dama Michelle Obama obleče v majico Banana Republic in vojvodinja Kate Middleton nosi jakno Zare, se s tem nemara razvijejo simpatije določenega kroga javnosti do njiju, a vtis je popolnoma napačen. Vsi z dostojnim dohodkom naj bi namreč podpirali oblačila narejena lokalno, v primeru presežnega dohodka pa je to skorajda moralna obveza, in ne kupovanje oblačil, ki jih je morda naredil mučen otrok ali delavec na drugem koncu sveta. Obleke pa so trenutno najcenejše v zgodovini človeštva. Pa je to dobro?
Kate Flatcher, ki je leta 2007 začela gibanje počasne mode (slow fashion), meni, da ne. Oblačila naj bodo cenjena in spoštovana. Trend slabo izdelanih oblačil je začela angleška znamka Biba leta 1964, ki je omogočala mladim dekletom, da si za ugodno ceno kupijo celotno garderobo. Vendar ta ni trajala več sezon. Zato tudi danes povprečna potrošnica v ZDA kupi štiri torbice na leto. Nemogoče bi jih bilo toliko poškodovati, kar pomeni, da so tako slabo narejene, da jih je treba hitro zavreči. Kako tudi ne, 15-letna delavka v Kambodži, ki jih zelo verjetno šiva, dobi 25 evrov na mesec za več kot osem ur dela na dan. Denar ne zadošča niti za osnovno človeško dostojanstvo.
Rešitev je preprosta − poiščite šiviljo v svojem kraju
Kupujmo ročno izdelane torbe in nakit od ustvarjalcev, ki jih poznamo. V Sloveniji je veliko število nadarjenih oblikovalcev in ustvarjalcev, ki jih lahko podpremo s svojim nakupom. Njihovi izdelki ne dosegajo umetno napihnjenih cen znanih znamk, za katerimi je cela vrsta izkoriščanih delavcev. Lepota ima lahko še lepo sporočilo, tako za nas kot za naravo. Modna novinarka Newsweeka v Parizu Dana Thomas je zapisala, da je definicija luksuza vedno veljala za ročno spretnost ustvarjalca − v izkoriščanju najbolj ranljivih ga prav gotovo ni.
»Namesto butika domačega oblikovalca zdaj tam prodajajo burek, to je naša realnost«
Modna oblikovalka Sanja Grcić ima za seboj že barvito kariero, od sodelovanja z domačimi umetniki do promocije svoje blagovne znamke Firma v tujini.
V zadnjem desetletju je tako imenovana hitra moda (fast fashion) spremenila navade potrošnikov. Kako to doživljate kot modna oblikovalka?
Hitra moda, ki spreminja navade potrošnikov že od 90. let prejšnjega stoletja, se je pri nas zgodila hkrati s prehodom iz socialistične v kapitalistični način proizvodnje tekstila in oblačil. To je le pospešilo propad slovenske tekstilne industrije. Kot modna oblikovalka gledam na hitro modo kot na izjemno učinkovit način proizvodnje in prodaje oblačil, ki je posledica poznega kapitalizma in želje po izjemnih zaslužkih. Lastniki modnih koncernov hitre mode so med najbogatejšimi ljudmi na svetu. Vendar ima to bogatanje svojo ceno, plačajo jo delovna sila in narava. Primerjati blagovne znamke hitre mode z neodvisnimi modnimi oblikovalci je nemogoče, če ne neumno. Hitra moda je le prozvodnja oblačil, ki z modo nima globlje povezave. V nasprotju s priložnostjo, ko na primer korporacija H&M najame kakšnega znanega oblikovalca za določeno kolekcijo, da izboljša svoj marketing. Zato jih sama ne vidim kot grožnjo, ampak kot izziv. Opažam, da se ljudje vračajo tako k vrednotam zdrave hrane, ki jo pridelajo doma, in ekologiji, zato tudi k ročno izdelanim oblačilom po meri. V tem pogledu imamo neodvisni oblikovalci odgovor na razmere, ki kličejo k varovanju okolja in zdravja, vendar ne na račun udobja in estetike. Škoda je le, da bodo to le ekskluzivna oblačila za eksluzivne uporabnike. Moda se na neki bizaren način tudi sama vrača k svojim koreninam, ko so oblikovalci v svojih studiih izdelovali oblačila po naročilu.
Slovenska tekstilna industrija je propadla zaradi več dejavnikov, a vendarle, bi bila domača proizvodnja mode še mogoča?
Glede revitalizacije domače mode je težko biti preroški. Kajti modna industrija ni le proizvodnja oblačil, ampak celotna industrija okoli nje, od medijev, izobraževanja, kulturne politike, distribucije in pop kulture. Vendar v Sloveniji žal ne deluje na ta način. Prozvodnja domače mode je sicer mogoča, saj vsi domači oblikovalci to počnemo in od tega živimo. Žal pa so pogoji proizvodnje in preživetja čedalje slabši. Ampak razmere so podobne v vsej državi na področju vizualnih umetnosti. Vendar modni oblikovalci sami ne moremo spreminjati odnosa potrošnika do slovenske mode. Če hoče posamezna država spremeniti odnos svojih državljanov do lastnega oblikovanja ali mode, potem mora ta strategija postati del njene kulturne politike oziroma nacionalnega programa za kulturo, kar se pri nas še ni realiziralo. Naivno je razmišljanje, da v današnjem času lahko ustvarjalci mimo kulturne politike, načinov financiranja, medijev, sistemov izobraževanja lahko kaj bistvenega spremenimo. Osebno sem sicer mislila drugače, vedar sem to v praksi preizkusila in se prepričala o nasprotnem. Osebni stiki lahko spremenijo mnenje posameznika, ampak to so le kaplje v morju. Če smo lani Tavčarjevo ulico poimenovali »Ljubljanska modna ulica«, je danes na mestu nekdanje trgovine slovenske modne oblikovalke Almire Sadar prodajalna bureka. To je naša realnost.
Kako lahko modni oblikovalci pomagate kupcem do novega odnosa do oblačilne kulture?
Kupovanje lokalnih izdelkov in podpiranje domačih proizvajalcev je del spreminjanja potrošnih navad in odnosa do oblačilne kulture. Žal je v Sloveniji odnos do kulture na splošno zelo slab, če ne že zaničevalen. V okolju, kjer ljudje ustvarjalce in kulturnike razumejo kot brezdelneže in parazite in kjer kulturne institucije, predvsem ministrstvo, ne naredijo nič, da se ta odnos spremeni, je ljudi težko prepričati, da kupujejo domače oblikovalske izdelke. Potrebujemo korenite spremembe odnosa do kulturnih dobrin, česar se je treba privajati že od osnovne šole naprej. Žal nisem optimistična.
