Tiskane izdaje
Sobivanje medvedov, volkov in risov ter prebivalstva v Alpah je mogoče, je prepričana Marianna Elmi, namestnica generalnega sekretarja Alpske konvencije in vodja platforme o velikih zvereh, ki deluje znotraj mednarodne pogodbe za varstvo Alp.
Naloga platforme Velike zveri, prostoživeči parkljarji in družba, ki je bila ustanovljena leta 2009 – trenutno poteka njeno četrto mandatno obdobje (2017 – 2018) –, je spodbujati izmenjavo dobrih praks med državami, v katerih živijo velike zveri. Osredotoča se na volka, risa in rjavega medveda, upošteva pa tudi upravljanje parkljarjev, ki so pomemben plen nekaterih velikih zveri.
Alpska konvencija nima posebnega protokola za velike zveri, kot jih je oblikovala za več drugih za trajnostni razvoj Alp pomembnih področij, pojasnjuje Elmijeva. Deloma jih obravnava v drugih protokolih, na primer protokolu o varstvu narave in urejanju krajine. »Seveda pa je tema čezmejnega upravljanja velikih zveri zelo pomembna, saj živali ne poznajo meja. Da bi zagotovili vitalne populacije, potrebujemo usklajeno delovanje. Tega se zavedajo vse alpske države, zato je bila platforma tudi ustanovljena.« Sestavljajo jo predstavniki držav, regij in raziskovalnih ustanov z alpskega loka ter opazovalke, med katerimi so tudi nevladne okoljske organizacije, kot je WWF.
Katere prednostne naloge ste si postavili v platformi v vašem mandatu?
Marca smo imeli prvo srečanje in začrtali smo aktivnosti platforme za naslednji dve leti. Temeljna naloga platforme je izmenjava informacij. Na vsakem srečanju predstavniki držav druge obvestijo o prisotnosti velikih zveri in parkljarjev na njihovem območju, specifičnih pobudah upravljanja in drugih novostih. Naslednja točka, ki se ji bomo posvetili, je preprečevanje in blažitev škod, ki jih povzročajo velike zveri. Kot verjetno veste, je njihovo upravljanje zelo pogosto povezano z razpravami o sobivanju s prebivalstvom, zato ime platforme vključuje tudi družbo. Na prostorsko omejenem območju Alp se pogosto pojavljajo konflikti med velikimi zvermi in človekom. Poznate ga tudi v Sloveniji, kjer imate več medvedov kot druge alpske države.
Glavni konflikt pa je med velikimi zvermi in hribovskim kmetijstvom. Članice Alpske konvencije menijo, da bi bilo treba za večjo sprejemljivost velikih zveri več pozornosti nameniti ukrepom preprečevanja škod v kmetijstvu in izplačevanja odškodnin kmetom. Zbiramo dobre prakse, da bi ugotovili, kako različne alpske države rešujejo te težave. Hkrati proučujemo, ali obstajajo možnosti črpanja denarja za preprečevanje škod iz evropskega sklada za razvoj podeželja.
Tretja tema, s katero se ukvarjamo, je genetski monitoring populacij. Prisotnost velikih zveri na alpskem območju spremljamo z opazovanjem in tudi zbiranjem genetskega materiala. Države so se že uskladile glede metodologije zbiranja vzorcev in izmenjujejo podatke, vendar bi moralo biti to še bolj učinkovito. Zelo pomembno je vedeti, ali je ris, ki smo ga opazili v eni državi, isti osebek kot tisti, ki so ga opazili v Švici pred dvema mesecema. Sanjsko bi bilo seveda imeti skupno bazo podatkov o prisotnosti velikih zveri v Alpah, vendar moramo najprej razrešiti tehnična in metodološka vprašanja.
Slovenija si del volkov in medvedov deli s Hrvaško, ki ni članica Alpske konvencije. Kako vaša platforma naslavlja takšna »čezmejna« vprašanja?
Seveda smo osredotočeni na Alpe, zato so za nas pomembni projekti, kot je Dinalp bear, ki obravnava upravljanje in varstvo rjavega medveda tudi v Severnih Dinaridih in daje zanimive informacije o morebitnih interakcijah med različnimi populacijami. Nismo raziskovalna, temveč politična platforma, zato moramo vedno poiskati znanstveno oporo v evropskih oziroma projektih Life.
Ena od polemik, povezanih z medvedom in volkom, v Sloveniji je, da sta zavarovani vrsti, ki ju je prepovedano loviti, vendar država kljub temu vsako leto določi kvoti za odstrel določenega števila osebkov. Ali znotraj Alpske konvencije podpirate takšno uravnavanje populacij velikih zveri?
Vloga platforme ni presojati, ali je sistem upravljanja v določeni državi primeren ali ne. Različne države imajo različne potrebe, odvisno od velikosti populacije divjih zveri, stopnje interakcij med njimi in družbo. Delujemo v duhu iskanja skupnih točk, na podlagi katerih bi države lahko sodelovale. Te pobude usklajujemo s protokolom o varstvu narave Alpske konvencije, ki govori tudi o ohranjanju biotske raznovrstnosti v alpskem prostoru, z evropsko zakonodajo in Bernsko konvencijo. Znotraj tega pravnega okvira, ki je zelo strog, so na voljo različne možnosti načrtovanja upravljanja populacij velikih zveri. Vsaka alpska država lahko izbere tisto, ki je zanjo najbolj primerna.
Vizija oblasti EU je razširiti življenjski prostor rjavega medveda in volka na celotno območje Alp, zastopniki kmetov pa temu večinoma nasprotujejo. Kakšno je stališče vaše platforme o tej viziji?
Alpska konvencija hribovskemu kmetijstvu pripisuje velik pomen za ohranitev pokrajine, zato poskuša platforma znotraj zakonodajnega okvira najti ravnotežje med njim in velikimi zvermi. Iščemo rešitve za pozitivno kulturo sprejemanja, v kateri bodo dejavnosti na gorskih območjih potekale tudi ob prisotnosti velikih zveri.
Verjetno denarja za poplačilo kmetov zaradi škode, ki so jo povzročile velike zveri, nikoli ne bo dovolj. Kateri so po vašem še drugi pomembni ukrepi za zmanjšanje konfliktov? Verjetno niso univerzalni za vse države? V Sloveniji se na območju volka uspešno uveljavlja varovanje drobnice s pastirskimi psi, v narodnem parku Visoke ture v Avstriji pa so takšen pilotni projekt opustili, saj so mu kmetje nasprotovali.
Seveda so ukrepi, ki so bolj primerni za določen tip kmetijstva in določeno okolje, zato tudi opravljamo pregled dobrih praks po državah. Menimo, da se lahko veliko naučimo, kako bi kaj naredili ali izboljšali. Projekt Dinalp bear je dober primer, saj ne obsega le šolanja psov za varovanje ovac, temveč tudi izobraževanja njihovih lastnikov, da bodo znali delati z njimi. Drugi ukrep za varnejše hribovsko kmetovanje so električne ograje, tam, kjer se urbano okolje stika s podeželskim, pa uvajajo smetnjake in kompostnike, ki zmanjšujejo verjetnost približevanja medvedov naseljem.
Kot ste dejali, ni enega samega recepta, ki bi ga lahko uporabili povsod. Pomembno je, da lokalne oblasti to razumejo in sprejmejo najprimernejši ukrep za določeno območje in tip kmetijstva.
Lahko navedete še kakšne druge zglede sobivanja med velikimi zvermi in ljudmi v alpskem prostoru?
Dober primer imamo v regionalnem parku Adamello Brenta v italijanski pokrajini Trentino. Projekt ponovne naselitve medvedov so začeli konec 90. let s preselitvijo medvedov iz Slovenije. Po zadnjih podatkih je v osrednjih Alpah skupaj z mladiči med 49 in 66 medvedov. V teh letih so vsi akterji pridobili veliko znanja o medvedih in izpopolnili ukrepe za preprečevanje škode. V Švici pa imajo projekt Herdenschutz Schweiz, kjer črede drobnice prav tako varujejo s kombinacijo pastirskih psov in električnih ograj.
Kakšne učinke bo imelo poročilo platforme, ki ga boste predstavili ob koncu vašega mandata?
O njem bodo glasovali ministri na alpski konferenci v Avstriji prihodnje leto. Ni nujno, da bodo priporočila prešla v zakonodajo. Pravni vidik upravljanja velikih zveri je že pokrit z različnimi zakoni na nacionalnih in mednarodni ravni. Lahko bi se razvila v strategijo, politični okvir, predloge ministrom.
Torej menite, da je sobivanje velikih zveri in kmetijstva v alpskem prostoru mogoče?
Da, vendar moramo z velikimi zvermi znati aktivno upravljati. Sobivanja ne bomo mogli zagotoviti, če ne bomo zaščitili biodiverzitete na eni in kmetijstva na drugi strani. V vsakem primeru je učinkovitejše preprečevanje kakor kompenzacija škod. Izboljšati moramo tudi zavedanje različnih deležnikov o pomenu tega sobivanja.
