Sreda, 14. 2. 2018, 19.24
6 let, 2 meseca
ODLOMKI IZ KNJIGE OGENJ IN BES
Trump: Zakaj bi bila komunikacija z Rusi nekaj slabega?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,69
2
Predsednikov neposredni odziv je bil, zakaj se komu zdi komunikacija z Rusi nekaj slabega. Nič slabega ni v tem, je vztrajal Trump.
S tremi televizijskimi zasloni v spalnici je Trump sam svoj najboljši kabelski ponudnik. Pri tiskanih medijih pa je odvisen od Hope Hicks, ki je bila njegova stalna spremljevalka in pomočnica med kampanjo ter predstavnica za medije (čeprav Trump trdi, da je tudi sam svoj tiskovni predstavnik).
V zahodnem krilu so Hicksovo, takšno je vsaj prepričanje, vsi odrinili na stran, tako Bannonovi ljudje kot Goldman Sachsov krog ter Priebus s svojimi profesionalci iz republikanskega odbora. Za preboj med vodilne v administraciji ni le premlada in premalo izkušena – poročevalci so si jo iz obdobja predvolilnih bojev zapomnili predvsem po "težko obvladljivem" mini krilu – ampak tudi daleč preveč vneto prikimava predsedniku; v strahu, da bo naredila napako, je ves čas v dvomih in trepetavo išče potrditve.
"Kje je Hope?"
Toda iz pozabe, kamor jo potiskajo, jo ves čas rešuje predsednik: "Kje je Hope?" Na vsesplošno čudenje je ostala njegova najtesnejša, najbolj zaupna pomočnica, ki je dobila tudi najpomembnejšo zadolžitev v Beli hiši: na najbolj pozitiven način, kolikor je sploh mogoče, mora zanj interpretirati poročanje medijev in ga obvarovati pred tistim, česar nikakor ne more prikazati vsaj za silo prijazno.
Dan po "novem začetku" s Trumpovim spravljivim govorom na skupnem zasedanju kongresa je bil za Hicksovo kar težka preizkušnja. Administracija je resda dobila prve zelo dobre odzive. Toda v Postu, Timesu in New Yorkerju je bil tisti dan tudi neprijeten paket zelo slabih novic. Na srečo tri različne zgodbe še niso prišle do televizij, tako da je bilo še nekaj odloga. In vsaj večji del tega dneva, bil je 1. marec, Hicksova tudi še ni povsem dojela, kako slabe so v resnici te slabe novice.
Zgodba v Washington Postu je temeljila na informacijah neznanega vira s pravosodnega ministrstva (opisali so ga kot "nekdanjega visokega ameriškega uradnika" – torej je šlo najverjetneje za nekoga iz Obamove administracije), ki je trdil, da se je novi generalni tožilec Jeff Sessions ob dveh priložnostih sestal z ruskim veleposlanikom Sergejem Kisljakom.
Ko je predsednik videl zgodbo, tudi on ni takoj razumel njenega pomena. "Kaj potem?" je rekel.
Toda Sessions, je bilo razloženo predsedniku, je med potrditvijo v kongresu izrecno izjavil, da se s Kisljakom ni sestal.
Predsednikov neposredni odziv je bil, zakaj se komu zdi komunikacija z Rusi nekaj slabega. Nič slabega ni v tem, je vztrajal Trump. Kot običajno ga je bilo težko premakniti do bistva zadeve: da je Sessions v kongresu morda lagal. Zgodba v Postu, kakor jo je pač razumel, ga ni skrbela. In ob pomoči Hicksove jo je razumel kot povsem nenevaren poskus, da bi Sessionsu obesili kaj spornega. Kakorkoli, Sessions je rekel, da se z Rusi kot Trumpov predstavnik ni sestajal. Torej? Ni se. Primer zaključen.
"Lažne novice," je rekel predsednik in uporabil svojo tolažbo za vse primere.
Ko mu je Hicksova potem predstavila neprijetno zgodbo iz Timesa, se je njemu zdelo, da je to dobra novica. Po pripovedovanju anonimnih virov iz Obamove administracije (spet Obamovi anonimni viri) je zgodba razkrivala nove razsežnosti povezav med Trumpovo kampanjo in ruskimi poskusi vplivanja na ameriške volitve.
Trump je dobil novo potrditev svoje osrednje teze: prejšnja administracija, katere kandidatka je bila poražena na volitvah, ne spoštuje demokratične navade, da je zmagovalcu na volitvah omogočen nemoten prevzem oblasti; še več, po mnenju Trumpove Bele hiše so Obamovi ljudje v zaroti z obveščevalnimi službami novi administraciji nastavili mine. Kot namiguje članek, so tajne podatke na široko razširili po obveščevalnih agencijah, da bi olajšali njihovo odtekanje in da bi hkrati zaščitili izdajalce.
S pomočjo tehnike, ki so si jo izposodili pri WikiLeaksu, so dokumente skrivaj hranili na ducatu strežnikov in na različnih lokacijah. Če podatkov ne bi delili tako množično, bi ostal nadzor nad informacijami v ozkem krogu ustanov in bi bilo žvižgače enostavno najti. Toda Obamova administracija je ta krog dostopa do tajnih podatkov močno razširila.
To pomeni, da je to dobra novica, kajne? Kaj ni to dokaz, se je spraševal predsednik, da so mu poskušali Obama in njegovi ljudje škoditi? Predsednik je bil prepričan, da bo pravosodno ministrstvo začelo preiskovati nekdanjega predsednika. Končno.
Preberite še preostale odlomke:
1. Melania Donaldu: Tega ne bom prenesla
2. "Vsem na očeh se je prepiral z Melanio, ki je bila na robu joka"
3. Trumpa so svarili: To so sile, s katerimi se ne gre igrati
4. Trump v čudaškem govoru: Verjemite mi, pameten človek sem
5. Trump: Vidva bi se morala že končno poročiti
6. Po Kennedyju prvič, da ima predsedniški par ločeni spalnici
7. Trump ves čas tarna, ves čas se smili sam sebi
Naslednji odlomek bomo objavili v sredo.
2