V ponedeljek je razprodana Gallusova dvorana Cankarjevega doma gostila legendarnega Petra Lovšina. Razloga za druženje sta bila dva, Lovšin je praznoval 40. obletnico glasbene kariere, hkrati pa predstavil svoj novi album Območje medveda. Začelo se je z govorom hrvaškega novinarja Branka Kostelnika, ki je opisal Lovšinovo glasbeno pot. Pevec se je nato na odru predstavil z različnimi skupinami, razširjenimi Španskimi borci, Prismojenimi profesorji bluesa, Big Foot Mamo in tudi s Pankrti ter občinstvo dvignil na noge. Celoten večer so posneli, zbrani video material pa bo del nastajajočega dokumentarnega filma.
Kaj prinašajo štiri desetletja življenja v glasbenem svetu?
To je v osnovi težko vprašanje, ker o tem ne razmišljam kot o nečem pomembnem. Zame je pomembno, da živim danes in zdaj, da delam projekte. Usmerjen sem v jutri, ne v včeraj. Je pa res, da sem se med snemanjem zadnje plošče zavedel, da bom nekatere izmed skladb z nje nekoč pogrešal. Na plošči je 12 pesmi, zato vem, da ne bodo vseh vrteli, prav tako jih ne bom ves čas igral. Imam več kot 300 avtorskih pesmi, smešno bi bilo, če bi na koncertu igral vse. V studiu se na pesmi navežem, ko jih sestavljamo, ko jim dodajamo kitare in vokal, ko jih miksamo. Vanje vložim veliko dela, potem pa se nekatere s časom začnejo oddaljevati. Po drugi strani sem nedavno prijel v roko svoj album Dolina kraljic iz leta 1995, na kateri je priljubljena skladba Najboljši par. No, ta album imam tudi na kaseti v moji brunarici na Dolenjskem. Poslušal sem jo in na novo odkril skladbe, ki jih nisem slišal več kot 20 let. To pa je bila nostalgija!
Zagotovo bo vaš obsežni opus razveseljeval ljubitelje glasbe tudi v prihajajočih desetletjih, tudi če ta trenutek prenehate ustvarjati.
Trenutno smo priča slovesom številnih velikanov glasbe, kot so bili Ramones, Chuck Berry ali Leonard Cohen. Vendar njihova glasba živi naprej, sploh nimaš občutka, da jih ni. Sem ljubitelj alpskega smučanja, pretrese me, ko na koncu sezone rečejo, da se kateri izmed tekmovalcev poslavlja, da ga naslednje leto več ne bo. Navajen si ga bil spremljati 10 ali celo 15 let, zdaj pa o njem naenkrat ne boš več slišal nič. To je razlika med tema svetovoma. Jaz se v glavnem posvečam prihodnosti, pred seboj imam turnejo, v sebi nosim glasbo, to je najpomembneje.
Zgovorno je, da ste se obdali z ekipo mladih in energičnih glasbenikov, najmlajši je Kris Guštin.
Ja, Krisa je pripeljal njegov učitelj Matej Mršnik kot enega najbolj perspektivnih mulcev. Z njegovim očetom (Miha Guštin - Gušti) sva izvrstna prijatelja že od začetkov Big Foot Mame, ko je igral v moji zasedbi. Meni je blizu, da se v glasbi srečujemo različne generacije. Že res, da imam na plošči mlado postavo, vendar veliko hodimo naokrog tudi s Pankrti, s katerimi imamo v povprečju precej let, ampak v energiji ni razlike. Seveda pa obstajajo izjeme, kar se tiče te rockovske energije. Na primer Prismuknjeni profesorji bluesa, oni imajo v svetovnem merilu prav posebno energijo.
Kako ste začeli sodelovati?
Prismojene profesorje bluesa sem spoznal prek skupnih prijateljev. Prvič sem jih poslušal, ko so imeli koncert v Bohinju, kupil sem njihovo majico. Takrat še niso imeli plošče. Ko sem naredil komad Na dobri poti, se mi je zazdelo, da bi jim ustrezal, kar se je tudi zgodilo. V trenutku smo se ujeli in po eni vaji šli v studio.
Verjetno je ob nastanku albumov veliko podobnih zgodb, še posebno če sodeluje tako veliko ljudi?
Ja, vsak album ima svojo zgodbo, noben ni enak. Tokrat smo se odločili za sodelovanje s producentom, s katerim sem želel delati že dlje – Žaretom Pakom. Prepustil sem mu določene odločitve, kako bi snemali in s kom. Odločili smo se, da gremo kar v njegov stari studio, v originalni Kif Kif. Tam sta primerna oprema in vzdušje, nastali so zelo old school posnetki, večinoma smo igrali kar v živo, nasnemavanja je bilo manj, igranja več. Žare je zaslužen za nastanek te razširjene zasedbe Španskih borcev, ima izjemen občutek, kdo je zmožen kaj zaigrati. Na začetku sva se nekajkrat dobila, jaz sem mu na akustično kitaro zaigral svoje pesmi, potem pa sva skupaj našla ekipo. Po potrebi sem za določene komade poiskal druge sodelavce. To sodelovanje je bilo resnično nekaj posebnega. Meni je bil celoten ustvarjalni proces zelo olajšan, saj sem lahko nekatere posege v strukturo, ki so naredili album bolj živopisen, prepustil njemu. Včasih je na pomoč priskočil tudi Matej Mršnik, tako da je bilo nekakšno bendovsko snemanje. Ko je prišel Jani Hace, je v glasbenem smislu spet prinesel nekaj svojega. V bistvu sem snemal kar s tremi bendi.
Verjetno je bil izziv usklajevati termine.
Nekateri so bili zelo zasedeni, a smo si lahko privoščili več časa za snemanje, to je trajalo od novembra do konca februarja. No, dobivali smo se že prej. Ker je Žare lastnik studia, ni bilo treba za vsako ceno viseti v njem in snemati po 10 do 12 ur na dan, ko ti že zmanjka energije. Posneli smo en komad in rekli: 'Naslednjega pa jutri!' Je pa res, da smo pozneje ploščo snemali v zelo modernem studiu s pomočjo človeka, ki se spozna na različne glasbene sloge. To je bil Martin Štibernik, lastnik studia Marsh. Tudi nastanek miksa je bil zelo ustvarjalen, ves čas smo bili zraven, čeprav je imel zadnjo besedo Žare. Med snemanjem je bilo veliko živčne vojne, ker je potekalo med zimskim časom in je večkrat kdo zbolel, a na koncu smo tudi to premagali.
Odziv občinstva je bil izjemen, koncert ste v trenutku razprodali. Verjetno bi dvorano brez težav napolnili vsaj še enkrat.
Ko smo se začeli dogovarjati za koncert v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, niso imeli več prostih terminov. Prav tako nas to ni zanimalo, seveda bi lahko naredili še en koncert in razporedili energijo, zdaj pa to ni bilo potrebno. Moram pa reči, da je ta dvorana nekaj posebnega. Igral sem že v večjih pa na odprtem sem nastopal pred veliko večjim občinstvom, a vendar ima Gallusova poseben status. Zamisel, da bi naredil v njej koncert, je dozorela, ko sem lani v njej nastopil kot gost Rudija Bučarja. Malce me spominja na koncertne dvorane, po katerih so v 50. letih nastopali mojstri rock'n'rolla, kot je bil nedavno preminuli Chuck Berry. Pozneje so rockerji zavzeli prizorišča, kot je Royal Albert Hall v Londonu. Igrati v takih dvoranah je vedno nekaj posebnega. Obiskovalci so bolj osredotočeni, vsak stavek lahko zadiha, vsaka pesem jih lahko doseže. Zgodi se poseben stik, ljudje te ne pridejo poslušat izza šanka, ampak te dejansko pridejo poslušat. Šele potem, recimo, se sprostijo in noro uživajo. To pomeni, da mora imeti tvoj nastop posebno strukturo, ustvariti je treba ustrezno dinamiko koncerta, da ljudje v pravem trenutku vstanejo in se začne vrhunec zabave.
Obvladanje odra in občutek za občinstvo sta spretnosti, ki ju prinesejo dolgoletne izkušnje.
Res je, če se to zgodi prehitro, lahko postane zelo naporno. Ob tem je treba dodati, da moji koncerti niso prav kratki. Dodaten izziv je bilo dejstvo, da v tej električni zasedbi ne igram prav pogosto, je pa res, da imam veliko izkušenj z nastopanjem v manjših dvoranah, pogosto v akustični izvedbi, včasih sam. To je dobra šola, da imaš stik z ljudmi, da si z njimi zreš iz oči v oči. Večina mojih najljubših koncertov se je odvijala prav dvoranah. Na primer, ko sem poslušal nastop Boa Diddleyja pa Louja Reeda v Münchnu, vedno sem si želel doživeti kaj podobnega.
Obiskovalcem nastopa v Cankarjevem domu se je v spomin močno vtisnila prav vaša priredba skladbe Chucka Berryja.
Skladba Johnny B. Goode je bila nedvomno med vrhunci večera. Na njegovem koncertu sem bil pred dobrimi desetimi leti, v Zagrebu. Takrat je pokazal svojo silno moč in znanje, vitalnost. Nekateri so preprosto neuničljivi, na primer The Rolling Stones. Chuck je dosegel lepo starost, nekateri je ne. Treba je vedeti, da številni glasbeniki živijo zelo polno življenje, včasih imaš občutek, da živijo dvakrat ali trikrat hitreje, kar seveda prinese tudi manj ljube posledice. Ljudje še ne razumejo, da je bila druga polovica prejšnjega stoletja vrhunec nove kulture. Razumevanje te glasbene kulture je pri nas in v svetu zelo okostenelo. Ne zavedamo se, da sta bila Mozart in Strauss predvsem zabava tistega časa, zdaj pa je to visoka kultura. Nekaj podobnega se bo zgodilo z glasbeno dediščino Chucka Berryja. Ne nazadnje je bil tudi Avsenik del visoke kulture.
Trenutno lahko prej ugotovimo, da je popularna glasba močno nazadovala v kakovosti. Ima rock'n'roll sploh še zagon?
Rock'n'roll je v svojem bistvu združevalen, to je zelo pomembno. Chuck je bil temnopolt, pa je bil najbolj priljubljen med belo mladino. Rock'n'roll je veliko prispeval k odpravi rasne segregacije, od začetka je bil prototip boja za svobodo, proti vojnim elementom, vse to je nato nadgradil punk. Zdaj imamo opraviti z ideologijo denarja, novo ideologijo vladanja, ki je veliko bolj konservativno, kot smo si lahko zamišljali, ko smo vstopili v to tisočletje. Mislim, da je trenutno obdobje nekako primerljivo s tridesetimi leti 20. stoletja, ki so vodila v drugo svetovno vojno. Sodobna popularna glasba preprosto nima osvobajajočega naboja. Establišmentu je uspelo razvrednotiti glasbene boje, trenutno na vidiku ni novih Bobov Dylanov, Johnov Lennonov ali Bobov Marleyjev. Če greš na koncert Brucea Springsteena, vidiš, da ima še vedno odgovore na trenutno politično situacijo. Ne vem, Ed Sheeran in podobni, ki imajo na milijarde ogledov, tega preprosto nimajo. Gre za velik prepad. Smo v prelomnem obdobju, zelo bo zanimivo videti, ali se bo pojavilo kaj novega. Socialna situacija se slabša, razlike med ekstremno bogatimi in revnimi se večajo. Zdaj se lahko zgražamo nad kolonializmom Anglije v Indiji in Afriki ali nad kolonializmom Francije. Najbolj elitne države to še danes počnejo, tudi mi smo del tega. Čas je, da se že obriše rit od tega neokolonializma, ki se zlovešče zgrinja nad nami in velikim delom Evrope. Prav to je napovedana Evropa dveh hitrosti.
Morda je napočil čas za preporod punka?
Težko rečem, v svojem telefonu sem odkril zapiske, pozabil sem na tri skladbe oziroma zelo obetavne refrene. Zanima me tudi plesna glasba, ki bi bila odlična podlaga za nekatere moje ideje. Mislim, da ima plesna glasba še veliko rezerve. Pripravljam se na turnejo s Pankrti, veliko zanimanja zanje je po Evropi. Imeli smo krasen koncert na Dunaju, povabljeni smo v Berlin, Prago in seveda v naše nekdaj bratske države. Mi gremo na oder.
.
