Tiskane izdaje
Ljubljana – Dopolnilo obravnavi duševnih motenj v institucijah in skupnosti pri nas izvajajo nevladne organizacije. Eno večjih je Šent – združenje za duševne motnje z več kot 30 enotami po Sloveniji in več kot dvajsetletno tradicijo. Poročali smo, da so se uporabniki dnevnih centrov koprske enote februarja pritožili zaradi zanemarjanja zaposlenih.
Izvedli so notranji strokovni nadzor, primer pa kaže tudi na sistemske težave socialnega varstva in obravnave duševnega zdravja. To je zaradi vse več obolelih za nekaterimi vrstami motenj pred več izzivi, pravi predstojnik oddelka za psihiatrijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani in dolgoletni psihiater dr. Peter Pregelj.
Uporabniki združenja za duševno zdravje Šent v Kopru so se glede na pričevanje številnih v dnevnem centu in drugih programih več kot deset let počutili zanemarjene. Kako primerno je, da je kadrovskim in prostorskim zmožnostim nevladnih organizacij prepuščeno, kako in kaj bodo delali z uporabniki z duševnimi motnjami?
To je odvisno od države. Odkloni so seveda mogoči povsod. Konkretnega primera ne poznam, vendar je vedno smiselno določiti, kako je treba v takih primerih ravnati. Najbolje je, če zaposleni nenehno spremljajo zadovoljstvo uporabnikov, ker težave tako lahko rešujemo sproti, tveganj za težave pa je manj. Zagotoviti nadzor in vključiti v sistem uporabnike je naloga tistega, ki zagotavlja financiranje.
Eden od očitkov je, da so pacienti po tem, ko so obravnavani v institucijah, bolj ali manj prepuščeni sami sebi.
Osnovni temelj skupnostne psihiatrije je deinstitucionalizacija, torej poskušati doseči čim večjo samostojnost.
Kako sicer ocenjujete sodelovanje med nevladnimi organizacijami in zdravstvenimi institucijami pri obravnavi oseb s psihološkimi težavami pri nas?
Gotovo bi lahko bilo bolje. Običajno z nevladniki sodelujemo prek osebe s psihično motnjo, skupaj pripravljamo tudi nekatere projekte. Vendar je problem to, da je vplivnih društev v psihiatriji premalo zaradi stigmatiziranosti ali specifičnosti določenih duševnih motenj. Na drugih področjih medicine so glasnejši in več dosežejo glede usmerjanja za njihovo obravnavo. To je eden od izzivov, ki bi obravnavo ljudi s psihično motnjo lahko bistveno okrepil. Drug pa je individualni pristop, ki zahteva, da bolnika razumemo kot enakovrednega partnerja v procesu zdravljenja, s katerim skupaj poiščemo rešitve. Razen seveda v zelo izjemnih primerih, ki jih definira zakon o duševnem zdravju, kjer je veliko stvari, ki bi jih morali izboljšati.
Recimo?
Pomanjkljivosti je zelo veliko. Že sama definicija psihične motnje ni skladna s stroko, kakor tudi ne postopki zdravljenja. Stroka se spreminja, v medicini nenehno nastajajo vedno nova spoznanja, ki jim zakon ni dorasel.
Dr. Peter Pregelj iz katedre za psihiatrijo. Foto: Roman Šipić
Kako pomemben del pomoči bolnikom z duševnim zdravjem so pri nas sploh nevladne organizacije z dnevnimi centri in drugimi programi?
Lahko ponudijo dopolnilne storitve, ki sodijo na področje socialnega varstva, vendar niso del skupnostne psihiatrije, ki je del medicine. Pri tej gre v primerjavi z obravnavo v institucijah za način uvajanja zdravstvenih storitev na do uporabnika čim prijaznejši način. Ekipa, ki je sicer v bolnišnici, obišče nekoga na domu in opravi zdravstveno storitev. Kakovost oskrbe je boljša, a je tudi dražja in bolj zamudna.
Pri nas se skupnostna psihiatrija šele razvija, težave pa imamo že pri zagotavljanju ambulantnih storitev v Sloveniji. Želim si, da bi bilo psihiatrov na število prebivalcev primerljivo z Evropo, zdaj jih je znotraj nekaterih regij za nekajkrat manj. Primorska in Ljubljana sta dobro pokriti, medtem ko je dostopnost do osnovne psihiatrične storitve majhna na Koroškem in v Pomurju. Spremembo tega predvideva nacionalni program, vendar glede na sedanjo dinamiko ne pričakujem njegovega sprejetja v kratkem.
Duševne motnje niso samo breme za posameznika. Ne nazadnje pomenijo tudi izgubo za družbo in za gospodarstvo.
Zaradi depresije država na leto izgubi okoli pol milijona evrov neposredno ali posredno zaradi motenj razpoloženja, kjer je depresija najpogostejša. Svetovna zdravstvena organizacija napoveduje, da bo v prihodnje celo največje breme med boleznimi. Po koeficientu samomorov za leto 2013 je Slovenija med državami na drugem mestu, kar ne kaže na uspešno obravnavo.
Kako so se metode dela z duševno bolnimi z leti spremenile?
Spreminjajo se skupaj s cilji zdravljenja. V preteklosti so bile namenjene predvsem odpravljanju simptomov, torej recimo blodnjam in halucinacijam, manj pa čim boljšemu funkcioniranju in zadovoljstvu pacientov. S poudarjanjem človekovih pravic se uveljavlja že omenjeni individualizirani pristop, kjer pacient z duševnimi težavami skupaj z zdravnikom poišče najboljši način obravnave.
Duševno zdravje ogrožata stigmatizacija in diskriminacija. Kako bi stigmo duševnih bolnikov lahko zmanjšali?
To je proces, ki traja vso zgodovino. Delno se nekateri od tistih z duševno motnjo distancirajo, ker jih je strah, da bi zanjo zboleli še sami. Ključno je, da strokovnjaki, tako zdravstveno osebje kot nevladniki, ljudi s težavami v duševnem zdravju obravnavajo kot sebi enakovredne, kot partnerje v procesu zdravljenja. Prednost strokovnjakov je njihovo znanje, kar seveda ne pomeni, da paciente lahko obravnavajo zviška. Velik problem je pri ljudeh s psihotičnimi motnjami in odvisnostmi, medtem ko je toleranca do odvisnosti od alkohola včasih še prevelika.
Enkrat na teden kot psihiater obiščete azilni dom. S kakšnimi psihološkimi problemi se spopadajo prosilci za azil in drugi?
Gre za ljudi z različnih, tudi vojnih območij. Za nekatere od njih je Slovenija ciljna država, za druge ne. V splošnem so njihove duševne motnje povezane s stresom, imajo postravmatske in prilagoditvene motnje, pa tudi kaj resnejšega. Zdravje je kakovost za vsakega človeka. Fizičnega zdravja pa brez duševnega ni.
Glede na podaljševanje življenjske dobe je mogoče pričakovati povečanje nekaterih duševnih motenj, kot je demenca. Kako bi se morali temu prilagoditi?
Za to je dolžno poskrbeti zdravstvo in socialno varstvo. V domu za starejše je za starostnike tudi v primerjavi s tujino navadno zelo dobro poskrbljeno, večinoma imajo največ težav tisti, ki živijo doma. Ustanovili so skupino za pripravo programa za osebe z demenco, a to je le parcialno reševanje problema. Seveda bi bilo bolje, če bi uresničili obljube iz nacionalnega programa, ki je pokril ključne težave za to življenjsko obdobje, za katero sta značilni tudi samomorilnost in depresija, predvsem kot posledici nezagotovljenih osnovnih razmer za bivanje.
