Tiskane izdaje
Čarmanova je plavanje zapustila v letu 2012, ko se je novembra z EP v Chartresu vrnila s srebrno medaljo v takrat novoustanovljeni disciplini - mešani moško-ženski štafeti, kjer je imenitno opravila svoj del naloge v hrbtni predaji. Decembra se je na SP v Carigradu zavihtela v finale na 200 m hrbtno. V letu 2013 se je odločila za materinstvo. Ugibanj o tem, ali se bo vrnila v bazen, je bilo konec lani, ko se je mali Maši pridružil še bratec Bine.
Za slovo so zadnjič s Čarmanovo v kranjskem bazenu nastopili njeni nekdanji reprezentančni kolegi Emil Tahirovič, Peter Mankoč, Anja Klinar, Urška Potočnik (Slapšak) ter Alenka in Nataša Kejžar. Selekcija ob slovesu ni bila naključna.
»Alenka in Nataša Kejžar, pa tudi Urška Slapšak so bile nekoč moje vzornice in tudi Peter je bil že zelo dober, ko sem se priključevala reprezentanci. Vanjo sem se v uvrstila že pri 15 letih in prav ti plavalci so me takrat vzeli pod okrilje. Z Emilom Tahirovićem sem trenirala skupaj v Triglavu, želela sem si tudi Matjaža Markiča, ki je treniral z nami v skupini. Z Anjo Klinar, ki je sicer nekaj mlajša, pa sva sva res dobri prijateljici, dolgo sva bili skupaj v reprezentanci.«
Tudi poslovilna tekma se bo Čarmanovi vtisnila v spomin. »Ko sem se vozila na bazen, sem imela metuljčke v želodcu. Kot bi šlo za eno tistih velikih tekem. Vse je bilo zelo čustveno Ko sem nato skočila v vodo in so me na koncu vsi objeli, je vsa ta napetost popustila,« se sobote še spominja Gorenjka. In kot pravi, se plavalci kar premalokrat srečajo.
Ustvarila si je veliko lepih spominov
Seveda jo spomini velikokrat zanesejo v plavanje, v ZDA in Sloveniji se jih je nabralo veliko. »Kdaj pogledam kakšno sliko. Zelo rada pa bi imela posnetek iz Antwerpna 2001, ko sem prehitela Jano Kločkovo. Vem, da obstaja,« še pravi tekmovalka, ki priznava, da se takrat sploh ni zavedala, kaj ji je uspelo, bila pa je v podobnem položaju, kot bi nekdo danes ugnal Madžarko Katinko Hosszu, ob tem pa je Triglavanka na tisti tekmi evropski rekord na 400 metrov prosto zgrešila za vsega pol sekunde.
A to je bil le eden od presežkov v karieri. »Res je veliko spominov. Prvi je iz leta 1999 na Danskem, ko sem na evropskih olimpijskih dnevih mladih Sloveniji priborila zlato in srebrno odličje. A presenečenje je sledilo po tekmi, ko sta se na bazenu kar naenkrat pojavila starša, ki mi nista povedala, da bosta prišla na sever. Svojevrstna je bila prva članska medalja, ko smo po evropskem prvenstvu v Valencii s Petrom Mankočem in Blažem Medveškom skupaj kazali osvojene kolajne.«
Prav leto 2001 je nakazalo, da se v Sloveniji razvija talentirana plavalka. Medalji iz Valencie 2000 je sledil izreden nastop na sredozemskih igrah v Tuniziji, decembra v Antwerpnu pa zmaga nad Kločkovo in dve medalji. Plavalka je nato odšla v ZDA, kjer je končala že srednjo šolo, tekmovalni uspehi pa so za nekaj časa obstali.
»Takrat je bilo psihično težko. Po teh uspehih sem tudi od sebe pričakovala več. Trenirala sem na enak način, a glava ni bila prava. Čutila sem pritisk in bala sem se denimo tudi novinarjev. Tako seveda ni šlo. Pri prvih medaljah je bilo drugače. Nisem razmišljala, samo plavala sem in jih osvajala.«
Kljub temu se je tudi kasneje nabrala vrsta medalj, Čarmanova je leta 2007 v Debrecenu osvojila evropsko zlato na 200 m hrbtno, in iz nekakšne vraževernosti jih doslej ni izobesila, zdaj pa bodo v stanovanju našle posebno mesto.
Poškodbe so bili najhujši udarci
Danes z oddaljenostjo trezno razmišlja o vzponih in padcih v karieri, pri tem pa ne za eno ne za drugo posebne vloge ne pripisuje trenerjem, za katere pravi, da so bili vsi odlični:
»Trener je vedno pomemben, a tudi sama sem kasneje v ZDA odraščala in dozorela. Izidi so bili na koncu najbolj odvisni od mojih nihanj. Včasih je uspeh preprečila poškodba, včasih je bilo nekaj nihanj pri meni. Ravno poškodbe so bili najhujši udarci, ker veliko vložiš in nato nimaš prave priložnosti. Sama sem imela v zvezi s tem najbolj grenko izkušnjo na zadnjih olimpijskih igrah, kjer sem pričakovala več, a zaradi poškodbe rame ni šlo.«
V ZDA je Čarmanova ob srednji šoli končala tudi univerzo v Teksasu. Stiki z ZDA še vedno so, želje, da bi res ostala in živela čez lužo pa nikoli ni čutila, »Resno o tem nisem razmišljala. Malo ob koncu študija. Morda pa sem bila le v napačnem mestu, saj sem vedno prišla rada domov in ganilo me je že, ko sem videla tukajšnje zelenje in domače griče.«
Rada bi sodelovala z domačim Triglavom
V domovini je Čarmanova našla tudi dom in si ustvarila družino: »Trenutno sem zelo zaposlena mama, prodam tudi nekaj kopalk Fabiola Molina, z OKS pa sodelujem v okviru projekta razvoja kadrov in dolgoročno si želim delati z otroci. Opcija je tako v plavanju kot tudi kakšno drugo področje. Če bi bila priložnost, bi rada sodelovala tudi v domačem Triglavu, kjer se zelo dobro počutim.«
Tako ali drugače bo s klubom ostala povezana preko 2,5-letne Maše, ki že dela prve plavalne korake, v tem bazenu pa bo vsaj splaval tudi njen enoletni Bine.
