V ZAKULISJU

Za vojno sta potrebna dva, za prevaro zadostuje eden

M.V.
9. 12. 2017, 20.28
Deli članek:

Lažne obljube, podtikanje in prevare so sestavni del politike. Zdaj, ko haaško sodišče zapira vrata, so številni odprli usta, razvezali jezike in spregovorili o nekaterih dogovorih v zakulisju.

Arhiv časopisa Novice Svet24
Srbski voditelj Milošević (desno) in eden od arhitektov razpada SFRJ se je vsaj dvakrat ujel v zanko mednarodne skupnosti. Nazadnje so mu jo nastavili »ruski bratje«.

Nekdanji črnogorski predsednik in premier takratne Zvezne republike Jugoslavije Momir Bulatović je razkril nekatere podrobnosti dogovorov med srbskimi politiki in predstavniki mednarodne skupnosti. »Mednarodna skupnost je samo navidezno želela preprečiti državljansko vojno v nekdanji SFRJ, v resnici pa jo je zakuhala in pri tem uporabljala arzenal laži in premišljenih prevar,« je bil oster Bulatović, ki svoje stališče utemeljuje z razkritjem vsebin (ne)formalnih dogovorov. »Za prepir in vojno sta potrebna dva, a za prevaro zadostuje samo eden. Posebnost prevar na najvišjih nivojih meddržavne politike je v tem, da četudi ena stran sluti, da bo izigrana, ne more storiti nič, saj ima snovalec laži velik ugled in moč.«

Slaba kupčija Mladića in Karadžića

Arhiv časopisa Novice Svet24
Nekdanji črnogorski voditelj Momir Bulatović razkriva ozadje velikih političnih iger.

Dosmrtni zapornik Ratko Mladić, nekdanji poveljnik vojske bosanskih Srbov, je po pričanju Bulatovića s strani ameriškega in francoskega predsednika dobil zagotovilo, da ne bo obsojen pred mednarodnimi sodišči, če osvobodi sestreljene francoske pilote. Piloti so se vrnili domov živi in zdravi, Mladić pa je bil obsojen v Haagu.

Slab dogovor je sklenil tudi Karadžić, ki ga je izigral Clintonov odposlanec Richard Holbrooke. Holbrooke naj bi Karadžiću v zameno za sestop z oblasti ponujal imuniteto. Del dogovora je tudi bil, da namesto Karadžića na pogovore v Dayton odide delegacija ZRJ z Miloševićem na čelu. Vodja bosanskih Srbov je zahteval pisno potrdilo Holbrooka, ki je temu sprva nasprotoval, češ da beseda tako visokega predstavnika pomeni dovolj, a je naposled dogovor zapečatil s podpisom. Sodišče v Haagu je dokument mirno zavrglo in o njem ni dovolilo razprave. Karadžić je bil obsojen.

Rusija in Francija: nož v hrbet

Bulatović je povedal, da so Miloševiću skušali nastaviti več zank, ta pa se je v nekatere s polnim zavedanjem tudi ujel, saj ni imel druge izbire. Nekdanji premier ZRJ izpostavlja dva primera. »Ob razglasitvi hrvaške in slovenske neodvisnosti je Milošević obiskal Pariz. Francoski predsednik Francois Mitterand ni skrival simpatij do Srbov zaradi njihove vloge v prvi svetovni vojni. Sklicujoč se na zgodovinsko zavezništvo je prosil Miloševića, naj soglaša z imenovanjem Roberta Badinterja na čelo komisije za pravna vprašanja na konferenci o Jugoslaviji. Njegovo mnenje je bilo odločilno,« pripoveduje Bulatović, ki je Miloševića opozarjal na nevarnost prevare, ta pa mu je odgovoril: »Vem, ampak kako naj rečem predsedniku velike Francije, da mu ne verjamem?« Badinter je odločil, da je SFRJ v procesu disolucije, in tako je SFRJ tudi v mednarodnem pogledu razpadla.

Drugo zanko so Miloševiću nastavili Rusi, ki so v času kosovske krize leta 1999 uradno igrali posrednika med Beogradom in Natom. V Beograd sta odpotovala odposlanec zahoda Martti Ahtisaari in Jelncinov mož Viktor Černomirdin, ki sta Miloševiću predočila ultimat. Kljub nasprotovanju sodelavcev in vojske je predsednik ZRJ pogoje sprejel in Natovo posredovanje se je končalo. Po sestanku je Milošević razočaranim sodelavcem dejal: »Proti temu Natu se lahko bojujemo in ne bo nas premagal. Toda če zavrnemo predsednika Rusije, mu bomo dali alibi, da nam tudi on obrne hrbet. A proti Rusiji, tudi če menimo, da nima prav, preprosto ne moremo iti.«