Tiskane izdaje
Pismo bralke: Po očetovi smrti je, logično, skrb za mamo padla na moja in sestrina ramena. Ker ji denar ni bil problem, se je sama odločila, da gre v dom. Odkrito povem, da sva si precej oddahnili, saj je znala biti zelo naporna. S sestro jo – po dogovoru – obiskujeva vsak drugi dan. Če imava obveznosti, naju nadomestijo otroci ali partnerji. Žal mama ni nikoli zadovoljna, še manj hvaležna. Enkrat prideva prezgodaj, drugič prepozno. Maltretira tudi osebje, zgodi se, da odnese direktorici na nos izmišljotine in laži, ker misli, da s tem kaznuje »neposlušno« osebje. Lepo prosim, ne valite krivde na kakšno starostno bolezen! Zdrava je kot riba! Sestro pogosto spravi v jok, mene težje, sem bolj po očetu in mi njene manipulacije zlepa ne pridejo do živega.
Milena svetuje: Če dovolite, bi si za iztočnico vzela vašo zadnjo misel, ko pravite, da manj boli, ko zavrnemo tujca kot bližnjega. To še kako drži malodane za vsa področja našega življenja! Ali kdo trzne z očesom, ko sliši, da na Saturnu noč in dan divjajo viharji? Ne, kajne? Malo bolj smo pozorni, ko gledamo, kaj počne Harvey v Houstonu, zaskrbi pa nas, ko neurja pustošijo po Sloveniji, a šele takrat, ko se črni oblaki zgrnejo tudi nad našimi glavami, v paniki ne moremo ne jesti ne spati. Čisto človeško je, bližja ko nam je neka težava, bolj trpimo, manj nam je vseeno.
Nekaj podobnega se dogaja tudi vam. S sestro sta si oddahnili, ko se je mama odločila, da gre v dom. Vedeli ste, da bo tam na varnem, vidve pa bosta »varni« pred njo doma. Da tako razmišljate, ni nič takšnega, vsakemu, ki bi bil na vajinem mestu, bi se v podobni situaciji po glavi motale podobne misli.
Težko bi vam odgovorila na vprašanje, zakaj je vajina mama takšna, kot je.
Ji pa nikoli ni bilo hudega, mar ne? Kot sem razumela, je bila ena tistih srečnic, ki je imela moža, ki ji je zmeraj le pritrjeval, četudi ni imela prav. V službi so jo poznali kot diktatorko, pravzaprav so to njeno lastnost s pridom izkoriščali: pošiljali so jo na oddelke, kjer so bili premalo ubogljivi, da je naredila red. Ko je prišla domov, sta jo pričakali dve lepo vzgojeni in pridni hčerki in še lepše zdresiran mož. Indija Koromandija! Zadoščalo je, da je trenila z očesom, pa ste že letali kot kure brez glave okoli nje in ji poskušali ustreči. Zmeraj sicer ni bila zadovoljna, zato ste bili deležni tudi marsikatere kazni. Vi niti sami ne veste, kolikokrat ste bili zaprti v temni shrambi. Sestra je kot malo slabša učenka prestajala še strožjo obravnavo.
Veseli me, da razen brezpogojne poslušnosti, ki se je ne morete znebiti, takšna vzgoja na vas ni pustila hujših posledic. Verjetno zato ne, ker ste se rešili bremena s tem, da ste možu takoj, ko sta se spoznala, zaupali vse, kar se vam je zgodilo v mladosti.
Še kako drži, da se nekateri vzorci prenašajo iz roda v rod! Otroci nezavedno vsrkavajo vase marsikaj, na kar odrasli sploh nismo pozorni. Verjetno je to zadnje krivo tudi za obnašanje vaše najmlajše hčerke. Večini otrok gredo besede, dajanja, prizori, ki so jim priča, skozi eno uho noter, skozi drugo ven, so pa takšni, ki jim, nasprotno, ostanejo v spominu. Hčerka je nezavedno, medtem ko se je igrala, opazovala in si tudi zapomnila dogodke, ko je babica z izsiljevanjem in maltretiranjem dosegla, kar je hotela. Bistroumno je tudi opazila, da hvaležnosti ni poznala, pa ji je vseeno uspelo, da se ji še na starost vsi, ki ji pridejo blizu, klanjajo in ji berejo želje iz oči.
Draga Valerija, bodiva realni: je ni družine, ki ne bi imela težav, tudi ne poznam človeka, ki ne bi imel napak. Tudi tam, kjer je na videz vse lepo in prav, pogosto vre. Vem, da ne boste zadovoljni, a se boste vseeno morali sprijazniti, da mame ne morete spremeniti. Da je takšna, kot je, ste mičkeno pripomogli tudi vidve s sestro, predvsem pa njen mož.
Pogovorite pa se z osebjem v domu, z direktorico! Prepričana sem, da so navajeni vsega hudega in vas bodo razumeli, četudi dam roko v ogenj, da so hvaležni oskrbovanci vendarle v večini.
Bolj me skrbi za vaše odnose s hčerko. Tukaj pa boste morali narediti red! Izkoriščanju in izsiljevanju morate za vse večne čase reči – ne! Pogovorite se z njo, in to zelo odkrito, ne ravnajte z njo v rokavicah! Ne bodite pred njo ponižni, kakor ste pred mamo! Jasno ji dajte vedeti, da imate v življenju čisto zadosti eno pokoro, da ne potrebujete dveh. Dovolj je stara, da ji lahko v podrobnostih pojasnite, kakšni so bili odnosi v vaši primarni družini in kakšne so posledice, ki se vlečejo do današnjih dni. Povejte ji tudi, da zaradi popustljivosti in zaradi tega, kaj bodo ljudje rekli, če se boste mami postavili po robu, še danes trpite, kar obilo pripomore k temu, da obiske pri mami čutite kot mukotrpno dolžnost in ne kot skupek lepih trenutkov, ki jih preživljate z ljubljeno osebo.
Naj se hčerka zave, da imate dva otroka, ne le enega. Družina je naše zavetišče, topla rama, opora in ne vreča brez dna.
Sicer pa, da ne pozabim: naj vam jesen tudi sicer prinese več odločnosti. Kakšen lep sončen dan raje izkoristite v naravi kot pa med štirimi, neprijaznimi stenami doma.
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
