Štiri desetletja od rojstva prvega »otroka iz epruvete«

V zgodovini biomedicinskih raziskav in dosežkov v klinični medicini, predvsem v zdravljenju neplodnosti, bo letošnje leto zaznamovano z zaokroženjem 40-letnice rojstva prve »deklice iz epruvete« Louise Brown.

Louise Brown, »čudežni otrok iz epruvete«, se je rodila 25. julija 1978. Med prelomne dosežke v času po njenem rojstvu v zdravljenju neplodnosti pa sta se v pravkar minulem letu uvrstila tudi rojstvo otroka iz 24 let zamrznjenega zarodka in prvi v ZDA rojen otrok iz presajene maternice.

Seveda se je »pravi čudež«, prvo res povsem in do konca uspešno spočetje, zgodil že v letu tedaj čudežnim rojstvom Louise, novembra 1977, ko je njena mati Lesley Brown zanosila s pomočjo zunajtelesne oploditve. Za oploditev sta bila zaslužna pionir te metode dr. Robert Edwards, leta 2010 Nobelov nagrajenec za fiziologijo in medicino, in ginekolog dr. Patrick Steptoe.

Ta prelomna obletnica je bila minulega novembra tudi motiv za evropsko kampanjo, ki opozarja na problematiko neplodnosti in omenja »40 razlogov« za boljšo obravnavo te težave, ki v Evropi zadeva več kot 25 milijonov ljudi. V ozaveščevalni kampanji medicinski in demografski strokovnjaki, združenja bolnikov in širša javnost opozarjajo, da se je rodnost znižala že pod 1,5, ponekod pa celo pod 1,4 otroka na žensko. To bo imelo dolgoročne neugodne posledice, zato je » nujno takojšnje učinkovito ukrepanje«.

Varno zamrzovanje zarodkov

Na področju biomedicinskega raziskovanja in klinične prakse pri zdravljenju neplodnosti, kjer je postopek IVF vse bolj izpopolnjen in po vsem svetu že dolgo rutina, so lani zabeležili še druge rekorde in izjemne dogodke. Tako se je tik pred koncem minulega leta paru v ZDA rodila zdrava deklica iz vsajenega zarodka, ki je bil prej zamrznjen kar 24 let. Zarodek so zamrznili leta 1992.

Srečno rojstvo potrjuje poročila strokovnjakov, da skrb za kakovostno hrambo zarodkov omogoča uspešno starševstvo tudi precej dlje, kot se je mislilo včasih. Prav tako se je v ZDA dobro uveljavila praksa, da pari, ki svojih zarodkov ne potrebujejo več, te podarijo drugim neplodnim parom.

V Sloveniji sta se prvi dvojčici, spočeti po postopku IVF, rodili leta 1984, pozneje pa se je to razvilo v rutinsko metodo zdravljenja neplodnosti.

Porod iz presajene maternice

Deset let po napovedani možnosti presaditve maternice se je lani v ZDA to tudi zgodilo. Minulega decembra so na univerzitetni kliniki Baylor v Dallasu slavili rojstvo prvega otroka iz presajene maternice v ZDA. Novorojenec, ki je – tako kot prvi otrok, rojen po takšnem uspešnem postopku leta 2014 na Švedskem – moškega spola, je osrečil mamico, ki se je rodila brez maternice. Zanimiva pa je še druga povezava. Ugledna članica ameriške transplantacijske ekipe, ki se ponaša s tem pomembnim dosežkom, je bila dr. Liza Johannesson, kirurginja, ki je bila pred tem članica švedske transplantacijske skupine, po odhodu v ZDA pa se pridružila skupini univerzitetne klinike Baylor v Dallasu.

Tako kot na Švedskem so tudi v Dallasu za omenjeni eksperimentalni program izbrali deset žensk, maternico pa presadili osmim. Štiri presaditve niso bile uspešne, ena nosečnost še traja, pri dveh pa to še načrtujejo. Tudi v omenjenih primerih so maternice presadili z živih darovalk. Za razliko od švedskih pionirjev te metode, ki zarodek prenesejo v maternico navadno leto dni po presaditvi, so se na kliniki Baylor za to odločili že po nekaj mesecih, kmalu po vzpostavitvi menstrualnega cikla.

Začetek presaditev maternice na evropskih tleh

Začetek same metode presaditve maternice segajo precej dlje v preteklost. Na švedskega znanstvenika dr. Matsa Brannströma z Univerze v Göteborgu se je med njegovim strokovnim izpopolnjevanjem na peti celini leta 1999 obrnila 26-letna Avstralka, ki je zaradi bolezni postala neplodna. Vprašala ga je, ali bi ji lahko presadili maternico, ki bi ji jo podarila njena mati. Ta takrat neuresničljiva ideja je tako močno vznemirila dr. Brannstroma, da ji je posvetil poldrugo desetletje trdega raziskovalnega dela in opravil nešteto poskusov na živalskih modelih. V času ko je bila prva deklica iz epruvete Louise Brown že polnoletna – pozneje pa tudi srečna mama svojih otrok – je švedska raziskovalna skupina dr. Brannstroma utrla pot novemu načinu zdravljenja neplodnosti.

Kljub daljšem obdobju pospešenega napredka pri zdravljenju neplodnosti z biomedicinsko pomočjo in tudi uspešnejšega zdravljenja raka na materničnem vratu ter drugih ukrepih za varovanje plodnosti pri raku na rodilih oziroma v trebušni votlini, vseeno nekako do leta 2000 ni bilo napredka pri obravnavi ženske neplodnosti. Napredka še posebno ni bilo pri sindromu Rokitansky, hudi razvojni nepravilnosti maternice, ki se sploh ne razvije ali jo ženski zaradi bolezni, nesreče ali neobvladljive krvavitve odstranijo. Po strokovnih ocenah sindrom Rokitansky prizadene eno deklico na približno 5000 rojenih, z različnimi drugimi težavami, predvsem z rakom na rodilih in posledično neplodnostjo, pa se sreča ena od 500 žensk.

Umetna oploditev tudi za samske

V narodnostno zelo mešani skupini strokovnjakov s štirih celin, ki so zbrani okoli uglednega prof. Brannstroma v Univerzitetni kliniki Karolinska, je že dobro desetletje njegov tesni sodelavec Beograjčan, ginekolog, dr. Milan Milenković, vodja oddelka za reproduktivno medicino in kirurško zdravljenje raka. Lani je sodeloval na srečanju slovenskih strokovnjakov za reproduktivno medicino v Ljubljani. Kolegom je predstavil strokovni razvoj tega področja na Švedskem, kjer so takrat še vedno edini v svetu beležili uspehe. Po sedmih uspešnih presaditvah maternice in približno letu dni, kolikor je treba počakati s postopkom oploditve z biomedicinsko pomočjo, se je v naslednjih letih na Švedskem rodilo osem otrok.

Po nedavno spremenjeni zakonodaji bo za postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo lahko zaprosila tudi samska ženska. Tudi pri tovrstnih presaditvah je pomembna čim boljša tkivna skladnost med darovalko in prejemnico. Navadno je ta možnost največja med sestrami ali materjo in hčerjo, včasih pa tudi ne in se lahko odločijo za drugo sorodno ali nesorodno darovalko.

Prejemnice darovane maternice se morajo zdraviti z zdravili, ki preprečujejo zavračanje organov. V strokovni skupini na Švedskem presajajo maternice le od živih darovalk. Ocenili so, da imajo takšni zahtevni posegi največ možnosti, da bo presaditev uspešna. Pomembno je tudi, da je čas od odvzema do presaditve organa čim krajši. V transplantacijski tim, ki opravi poseg je vključenih od 30 do 40 specialistov različnih strok.

Po rojstvu prvega otroka Louise Brown leta 1978 v Cambridgeu v Veliki Britaniji, drugega v Avstraliji, tretjega v Franciji, se je četrti »otrok iz epruvete« rodil na Švedskem, in sicer prav na kliniki, kjer je bila opravljena prva uspešna presaditev maternice.

Presaditev maternice tudi v Beogradu

Lani je skupina strokovnjakov, v kateri so bili dr. Milan Milenković, srbski zdravnik, ki že dve desetletji sodeluje s slavno švedsko transplantacijsko ekipo, s sodelavci iz Švedske in beograjske klinike prvič opravila presaditev maternice tudi v Beogradu. Posebnost tega posega je, da sta darovalka in prejemnica 37-letni identični dvojčici. Prva že ima tri otroke, zato se je »z lahkim srcem« odločila, da maternico daruje svoji sestri, ki se je rodila brez tega organa. Prejemnica maternice v tem primeru tudi ne potrebuje zdravil, ki preprečujejo zavračanje tujega tkiva. Strokovnjaki upajo, da jim bosta uspela tudi nosečnost in rojstvo zdravega otroka.

Novi dosežki in obeti

V ZDA so lani razvili umetno maternico, ki posnema delovanje naravnega organa. S to opremo so več let opravljali najprej različna predklinična testiranja, potem pa preverjali delovanje na živalskih modelih; najprej na prezgodaj rojenem jagenjčku, pozneje pa še na drugih živalih.

Poskusne živali so nameščene v prosojnem ovoju, napolnjenem s tekočino, ki posnema amnijsko in omogoča gibanje ploda. Ta je povezan z umetno popkovnico in napravo, ki omogoča preskrbo s kisikom in hranili, podobno kot to poteka v naravni maternici. Strokovnjaki napovedujejo, da bi takšno opremo, ki bi jo še izpopolnili, nekoč lahko uporabljali tudi v humani medicini za bistveno prezgodaj, okoli 23. tedna nosečnosti rojene otroke, ki imajo tudi ob skrbni negi v sodobnih inkubatorjih, predvsem zaradi nezrelih pljuč, zelo majhne možnosti za preživetje.