Sam je kriv, če kilometrine ni nabiral že na marčevski Fabuli, vztrajnost bi lahko preizkušal na aprilskih Slovenskih dnevih knjige, morju bi ga maja približal Forum Tomizza. Jeseni namreč počitka ne bo, svoje bo novembra terjal veliki knjižni sejem. In ko bo njegov prijatelj naslednjič trdil, da se na literarnem področju »nič ne dogaja«, ga lahko ob naštetem spomni še na otroški knjižni festival v Vodnikovi domačiji in otrokom ter mladostnikom namenjene Bralnice pod slamnikom, na Literaturino Prepišno uredništvo, na Srečanje pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije Pranger v Rogaški Slatini, tradicionalni JAK-ov mednarodni prevajalski seminar slovenske književnosti, ki po novem gostuje v Mariboru, pa denimo še velenjski Lirikonfest in jeseniški festival Verzionar. Taka predanost knjigi utiša vsakogar!
No, razen dežurnih knjigofobov, ki bi se utegnili v komentarjih pod festivalskimi reportažami razpisati o blaginji v slovenski kulturi. Da so tarnanja založnikov in avtorjev, prevajalcev in kritikov o konstantnem boju za preživetje le izsiljevanje, saj lene literarne pijavke znova le prežijo na davkoplačevalski denar, da je skratka odnos države do kulture še preveč popustljiv in da torej – v sklepu – slovenski knjigi sploh ne gre slabo. Še posebej, če lahko na literarnem festivalu mimogrede zakoncertira še Rade Šerbedžija z Zapadnim kolodvorom, pač za primer, da »samo« literatura ne bi bila dovolj.
Tovrstnim vnetim hipotezam bi pritrdile fotografije, ki beležijo dober obisk nekaterih literarnih festivalov (fotografij s slabo obiskanih mediji raje ne objavimo). Niti največji cinik ne more ugovarjati dejstvu, da Slovenski knjižni sejem z več kot 30.000 obiskovalci že leta poka po šivih, pa ne zaradi »blaznih« znižanj svežih naslovov, da so brezplačne festivalske vstopnice za vrhunsko promovirano Fabulo razgrabljene dva tedna vnaprej, da vsaj ob sklepnem festivalskem večeru Vilenice literarno branje zapolni celo jamo, da se sodčki rujnega v času Dnevov poezije in vina na Ptuj komaj uspejo prikotaliti dovolj hitro, da zadostijo žeji množice. Želji takih, ki so prišli po izkušnjo živega literarnega branja, še bolj pa po stik z avtorjem ali avtorico – po pojasnilo o razlogih za smrt najbolj simpatičnega romanesknega junaka ali o ozadju nastanka najbolj trpke pesmi. In tistih, ki so preprosto prišli po avtogram najljubšega romanopisca, četudi je nadutež, ali pa po družbo in zabavo, ki je tisti večer napolnila glavni trg njihovega malega kraja. Zadovoljni ljudje bodo pač prej odprli denarnico, nemara celo za knjigo, čeprav raje prevedeno kot izvirno slovensko.
Literarni festivali so namreč v prvi vrsti priložnost založnikov, da bralcem čim bolj približajo svojo najnovejšo bero knjig in da svojim avtorjem pokažejo, da jih cenijo – in s tem ni popolnoma nič narobe. A težava se pojavi, ko je edina razlika med festivali scenografija literarnega pogovora – enkrat pač resnobnost Cankarjevega doma, drugič sproščenost vinske kleti ali prozaistove dnevne sobe –, ne pa tudi scenarij.
Domala potrpežljivo politično korektno odgovarjanje avtorja na moderatorjeva politično korektna vprašanja, ki jih slednji avtorju zastavlja prvič, pisec pa je nanje drugim moderatorjem odgovoril že na toliko gostovanjih, da pogovor od njega ne zahteva možganske aktivnosti onkraj nabiranja točk za razne štipendije, za povabila v literarne rezidence. Vmes branje odlomkov, ki gre najraje v dve skrajnosti – nekateri pisci so svojemu geniju tako predani, da se zanj v predolgem branju nočejo prikrajšati, drugi so lastnega glasu že tako naveličani, da bi čim prej pobegnili z odra. Razumljivo, njihovo delo je pravzaprav pisanje knjig, ne govorjenje o njih, a knjige se ne prodajajo same od sebe ne v centralistični Ljubljani ne na njenem obrobju v Domžalah.
Vsak ob svojem letnem času bodo torej festivalski vodje s programom »za vsakogar nekaj, nič za vse« zadostili financerju, najsi bo to Javna agencija za knjigo ali prijazna pomoč občinskih veljakov. Izvisel pa bo ključni člen – bralci. Najzvestejši se na festivale vračajo samo še zaradi zasebnih pogovorov o literaturi po javnih literarnih pogovorih, skratka po koncu izmenjave narejenih ljubeznivosti in insceniranih floskul, podrejenih prodaji produkta, ki je v tem primeru pač knjiga. Šele takrat, navadno pod noč, se namreč začne »nekaj dogajati«, šele takrat slovenski knjigi neha »iti slabo«. A to je slaba oglaševalska strategija za preživetje, kaj šele za dolgo življenje – ne festivalov ne bralcev, predvsem pa ne knjig.
