Ponosni očka bi bil še enkrat prvak

Zdaj ali nikoli, si pred začetkom rokometne sezone govorijo v taboru Gorenja, v katerem že skoraj štiri leta čakajo na zmago proti Celju Pivovarni Laško, ki bi nakazala zasuk v razmerju moči. Eden glavnih adutov ekipe trenerja Željka Babića bo Matjaž Brumen, ki je v teh dneh še posebno vesel: dobil je drugega sina.

Z ženo Moreno, sestro nekdanjega košarkarskega reprezentanta Saša Ožbolta, sta po Maju, ki bo kmalu dopolnil tri leta, dobila še Marka. Dobra podlaga za novo športno dinastijo … »Da, res. Upam, da bosta tudi sinova šla po športnih stopinjah. Ni treba, da ravno rokometnih. Saj vemo, kako trd je naš kruh. Najpomembneje je, da sta oba srečna in zdrava,« je povedal ponosni očka, ki je zaradi srečnega dogodka ostal doma in ni šel na turnir na Češko, proti Kopru pa je že bil med vidnimi akterji zmage na edini domači pripravljalni tekmi.

Pri 34 letih ni več najmlajši in počasi se že mora spogledovati s koncem kariere, v kateri je bil slovenski prvak s Prulami, Celjem in Cimosom (v Celju je leta 2004 postal tudi evropski prvak), pred prihodom v Gorenje pa je tri leta igral za skopski Vardar. »Bliža se čas, ko bo treba reči dovolj, a ne bo še tako kmalu. Dobro se počutim. Menim, da imam v sebi še najmanj dve leti vrhunskega rokometa, če ne tri. Je pa vse težje, telo potrebuje več počitka, zadaj pritiskajo mlajši. Bomo videli,« se krute minljivosti kariere športnika zaveda levoroki as, ki ima z Gorenjem pogodbo le še za prihajajočo sezono. »Rad bi ostal tukaj, če bodo v klubu želeli, sem se pripravljen pogovoriti o nadaljnjem sodelovanju. Lepo bi bilo kariero skleniti v Gorenju, v nasprotnem primeru si bom moral poiskati novo delovno okolje,« je razmišljal Ljubljančan na začasnem delu v Šaleški dolini. V Velenju se družina Brumen dobro počuti, ampak stalni dom si bo poiskala drugje: »Imamo stanovanje v Kopru, kjer je lepo. Žena bi rada ostala na Obali, jaz bi se raje vrnil v Ljubljano. Enkrat se bo treba odločiti, a se ne mudi.«

Konkurenca je dobrodošla

Prejšnja sezona, njegova prva v Gorenju, je bila daleč od zadovoljive. »Ose« so zatajile na vseh frontah, niti trenerska menjava Šibila–Plaskan ni zalegla, zdaj zgodbo nadaljuje hrvaški strokovnjak Željko Babić. Razlika je očitna, vse skupaj je na bolj profesionalni ravni, dela se na polno, disciplina je stroga. Tudi veteran Brumen je moral po tekmi s Koprom ostati še nekaj časa na igrišču in delati raztezne vaje. Ni več šale, celjska prevlada že predolgo traja. »Zadnja sezona je bila res za pozabo. Nič se nam ni izšlo, niti v ligi SEHA, niti v 1. SRL, niti v Evropi. Kar je bilo, je bilo. Zdaj začenjamo novo poglavje. Spet bomo igrali v ligi prvakov, cilj je osvojitev obeh domačih naslovov. Najpomembneje je, da je prišel priznan in ambiciozen trener Babić, željan dela, predvsem z mladimi. Tako rekoč spi v dvorani in ničesar ne prepušča naključju, poudarek pa je na obrambi, iz katere izhaja vse,« je nad pristopom in voljo nekdanjega hrvaškega selektorja navdušen Brumen, ki kljub svojemu renomeju ni deležen odpustkov, hkrati ima podobno kot Alem Toskić tudi vlogo mentorja: »Trener zelo spoštuje nas, starejše igralce, toda na igrišču ne dela razlik. Mladim moramo biti vzor na treningih in tekmah. Tako je prav.«

Gorenje je pripeljalo mlada slovenska reprezentanta Jana Grebenca in Matica Verdinka, iz tujine sta prišla Žarko Pejović in Robert Markotić. Konkurenca v moštvu je velika, na vsakem igralnem mestu sta po dva ali trije kandidati. Brumnu na desnem krilu pomagata Rok Golčar in mladi Ibrahim Haseljić. »Konkurenca je vedno dobrodošla, nihče se ne sme preveč sprostiti. Za vse bo dovolj priložnosti. Ritem bo naporen, do novega leta nas čaka 22 težkih tekem v ligi SEHA in ligi prvakov, vsi bomo pod veliko obremenitvijo. Imam dober občutek, čas bi že bil, da enkrat premagamo Celjane. Ne vem, ali bom ostal v Gorenju ali ne, v vsakem primeru pa bi se rad poslovil z naslovom državnega prvaka. Slovenska liga nima več takšne kakovosti kot nekoč. Jaz sem imel srečo, da sem večino kariere preživel v zlatih časih. Škoda, ker se ne vlaga več v šport. Upam, da bosta država in gospodarstvo to uvidela, saj klubi životarijo. Za mlade gre in za prihodnost slovenskega športa. Moramo ustvarjati nove reprezentante, ki bodo peljali ta vlak naprej,« opozarja Brumen, ki je odigral 131 tekem za Slovenijo, vendar ni sodeloval pri nobenem od dveh vrhuncev. Leta 2004 ga je nastopa na domačem EP stala mladostna nepremišljenost (dokazali so mu uživanje marihuane), letos sta na SP v Franciji imela prednost mlajša Blaž Janc in Gašper Marguč.

Rešitelj ljubljanskega rokometa?

Brumen je še eden od predstavnikov uspešnega rodu, ki je z grenkim občutkom končal reprezentančno kariero. Ni našel skupnega jezika z Borisom Deničem. Morda bo nekaj zadoščenja prinesla revijalna tekma konec oktobra, ob kateri želi RZS pripraviti dostojno slovo legendam, kot so Zorman, Škof, Žvižej, Špiler, Natek, Brumen … »Prvič slišim, bomo videli, kako bo s tem. Nisem še dobil vabila.«

Po karieri se vidi povezanega z rokometom. »Rad bi se podal v trenerske vode, za začetek bi delal z mladimi, potem bi videl, ali sem za to ali ne. Moral si bom nabrati izkušenj, ker biti igralec oziroma trener je velika razlika,« se čeri prehoda zaveda Brumen, ki ga nekateri ob Zormanu in Natku vidijo kot morebitnega rešitelja ljubljanskega rokometa: »Kaj pa vem, veliko nekdanjih odličnih reprezentantov, kot so Kastelic, Ficko, Backović, Lapajne, je že poskusilo na Slovanu, pa ni šlo. Očitno v Ljubljani ni pravega interesa. Prav pa bi bilo, da bi tudi glavno mesto imelo stabilnega prvoligaša. Upam, da se bo to zgodilo, rade volje bi priskočil na pomoč.«