Samuraji so bili bojevniki iz višjih družbenih slojev srednjeveške in zgodnje moderne Japonske. Bili so bojevniška kasta, ki je vladala Japonski polnih 700 let. Bili so neustrašni in ravnodušni do smrti. Pili so čaj, kar so prevzeli tudi pripadniki drugih slojev, zato ne čudi, da se je pitje ohranilo do današnjih dni. Samuraji so še vedno cenjeni, ime pa je postalo sinonim za čast in prepoznavnost. Tudi zato ne čudi, da so se pri japonskem Suzukiju odločili, da v 80. letih svojega štirikolesnika, namenjenega kupcem onkraj luže, poimenujejo prav samurai. Zdelo se je, da mu poti do uspeha ne more prekrižati nihče. Tudi odziv trga je bil pozitiven, saj so jih v prvem letu prodali 47.000. Nato pa se je zgodilo.
»Avto je nevaren in nagnjen k prevračanju,« so zapisali v reviji, v kateri so objavljali poročila za potrošnike. Sprožili so vihar, sledila je tožba Suzukija, a škoda je bila narejena. Do te mere, da so razmišljali o nasledniku. Mora biti nekaj posebnega, je bilo naročilo razvojnikom. In ko je bil koncept X-90 prvič na ogled leta 1993 na salonu v Tokiu, je bilo vsem jasno, da je resnično poseben. Verjetno pred časom. Na prvi pogled je deloval kot mešanec med kupejem (kot je bila honda CRX) in športnim terencem (toyota RAV4), imel je le dva sedeža, streha je bila snemljiva, prtljažnika skorajda ni bilo. Deluje čudno, so bili prvi komentarji ob začetku prodaje aprila 1996, v časopisih pa so X-90 oglaševali kot »Na kaj pa gledaš«. Potencialni kupci so se čudili, zakaj bi X-90 sploh kdo kupil, prodajne številke so bile katastrofalne. Prvo leto so jih prodali 4641, leta 1997 le še 477, čeprav je bila osnovna cena ugodnih 13.499 dolarjev. Bilo je jasno, da so pri Suzukiju brcnili v temo in prav nič ni pomagalo, da so ceno znižali za občutnih 25 odstotkov.
Ideja zanimiva, izvedba ne
Ideja ponuditi nekoliko drugačen, manjši športni terenec je bila sicer zanimiva, izvedba pač ne. Toliko bolj, ker so bili na ameriškem trgu najbolj iskani veliki športni terenci, kot je bil na primer suzuki sidekick. X-90 pa je bil že po zaslugi skromnega 1,6-litrskega motorja z močjo 95 konjev neprimeren (teža avta je bila kar 1,2 tone), da bi kupce nagovoril. Pospešek do stotice je bil dolgih 10 sekund, maksimalna hitrost vsega 160 kilometrov na uro. Prav tako ni imel serijskega štirikolesnega pogona in tudi samodejni menjalnik, brez katerega Američani stežka shajajo, je bil na voljo zgolj za doplačilo. Pa še odmik od tal je bil premajhen za resnejšo terensko vožnjo.
Ob enem izmed prvih testov so zapisali: »Notranjost deluje kot v športnem avtu. Štirikolesni pogon omogoča, da avto zapeljemo tudi na zahtevnejši teren. Naj bi bil večnamenski, a kaj, ko ima prostora le za dva potnika in zelo malo za njuno prtljago. Zdi se kot avto, primeren, da z njim zapelješ na plažo, vendar nima prostora za desko za deskanje na valovih. Ljudje so ob pogledu nanj zmedeni, ne vedo, komu je namenjen.« Suzukijev šef prodaje in marketinga v ZDA Gary Anderson je bil prepričan, da Američani na avto gledajo kot na obliko osebnega izražanja in v tem je bil X-90 resnično prvak. Toda že vožnja z njim ni bila nič posebnega, resnici na ljubo je bila vse prej kot to, so še zapisali. »Zasnovali smo ga z Američani v mislih. Namenjen je mladim in mladim po srcu, ki od avta pričakujejo varnost in udobje,« je dejal Gary Anderson.
Previsok glede na dolžino
Tudi leta kasneje na X-90 različni strokovnjaki ne gledajo prav nič bolj pozitivno. »Najslabši avto vseh časov,« je na primer izjavil televizijski voditelj Jeremy Clarkson, avto pa so v kultni seriji Top Gear uvrstili na seznam 13 najslabših zadnjih 20 let. Toda priznati mu je treba, da se za njim ljudje še vedno obračajo, žal pa ob tem prebuja negativna čustva. Očitali so mu, da je previsok, sploh glede na dolžino 3,71 metra. Bil je prepoznaven, a hkrati so nanj že trenutek kasneje pozabili. »Deluje kot surov športni avto iz 60. let, ki potrebuje semester ali dva, da konča šolo,« so še zapisali. Toda nekaj zvestih lastnikov je vendarle imel. Med njimi je tudi Geoff Ingram, ki je dejal: »Nisem vedel, kaj naj kupim, vse dokler nisem videl X-90. Je briljanten avto, v ZDA in na Japonskem tudi kulten, saj so ustanovili veliko klubov zadovoljnih lastnikov. Večkrat se mi primeri, da ga želijo fotografirati. Avto je izjemno zanesljiv, saj z njim nisem imel večjih težav. Prav tako je zelo uporaben, tudi ko zapeljem na brezpotje. Mogoče se zdi majhen, a je presenetljivo prostoren.« Čeprav je bil X-90 pionir kot eden najmanjših športnih terencev, ki so bili naprodaj v ZDA, so pri Suzukiju negativne komentarje izkoristili sebi v prid, tako da prav njihovi športni terenci danes sodijo med prepoznavne in prodajno uspešne. Vsaka šola pač nekaj stane.
