Tiskane izdaje
Ljubljana – V Sloveniji razvita tehnologija, ki ima za sabo šest doktoratov znanosti in še trikrat toliko diplomskih in magistrskih nalog, je primerna za čiščenje vseh vrst tal, onesnaženih s svincem in drugimi težkimi kovinami. Demonstracijski obrat v poslovni coni Dobja vas kljub temu vznemirja javnost.
Projekt ReSoil je evropska komisija ocenila najbolje med slovenskimi projekti, zanimanje zanj pa so pokazale tudi druge države. Gre za edino tehnologijo, s katero je mogoče brez vplivov na okolje očistiti onesnaženo zemljo, pri čemer ta ostane rodovitna. Alternativa je po besedah Neže Finžgar, direktorice Envita in vodje projekta ReSoil, le izkop onesnažene zemlje, nadomestitev s čisto zemljo, nato pa prevoz in odlaganje onesnažene zemlje na za to določeno odlagališče, kar pa ni mogoče, saj toliko prostora za to ni. Tudi evropska komisija je bila do zdaj pri predpisih o ravnanju z onesnaženimi tlemi zelo zadržana, saj na voljo ni bila nobena trajnostna tehnologija za odstranjevanje onesnaženja.
Onesnažena in očiščena prst, razlik v rodovitnosti ni. Foto: Envit
Po tehnologiji, ki je osnova projekta ReSoil, onesnaženo zemljo izkopljejo, jo odpeljejo v obrat, tam jo zmešajo s procesno raztopino, v katero se vežejo svinec in druge težke kovine. Zemljino z očiščeno procesno vodo večkrat izperejo. Tekočino v vsaki fazi obdelave ločijo od zemlje.
V demonstracijskem obratu (podobnega bodo postavili v Avstriji) lahko na dan očistijo šest ton zemlje, kar pomeni okoli deset kvadratnih metrov vrtnih tal do globine 40 centimetrov. Za čiščenje na dan porabijo 18 litrov žveplene kisline, 42 kilogramov apna, 24 kilogramov papirnih kosmičev in 30 kilogramov spojine EDTA (etilendiamintetraocetna kislina je brezbarvna spojina, ki veže kovinske ione). Vse to reciklirajo in spet uporabijo. Iz naprave pride suha pogača s povprečno šestimi kilogrami svinca, ki ga je mogoče uporabiti v drugih obratih.
Čistili bi, a so ovire
Finžgarjeva je povedala, da v času izvajanja projekta zainteresiranim prebivalcem zemljo z vrtov ali drugih površin očistijo brezplačno. Demonstracijski obrat sicer še ne deluje, čakajo na uporabno dovoljenje. Težava je nastala zaradi spremenjene zakonodaje. Po novem je zemlja, ki vsebuje več kot gram svinca na kilogram obravnavana kot nevaren odpadek, teh pa v demonstracijskem obratu ne smejo obdelovati. »Žal je zemlja v Mežiški dolini večinoma bolj onesnažena,« je povedala Finžgarjeva.
Domen Leštan, vodja razvoja v Envitu, je dodal, da so v zakonodaji nesmiselna določila, ki jih s projektom ReSoil lahko odpravijo. Marta Svetina Veder, sodna izvedenka za ekologijo in geologijo, je opozorila, da zemlja ne bi smela biti nevaren odpadek, saj je sestavina okolja. Ker pa je bil sistem, ki je sicer zelo varen in »zelo dobra slovenska praksa«, predstavljen kot mogoč obrat za čiščenje nevarnih odpadkov, je vzbudil tudi neupravičen strah in odpor prebivalcev.
Morali bi obvestiti vse, pa bi bilo manj odpora, če sploh. Foto: Envit
Že prej so za Delo na ministrstvu za okolje in prostor nekaj razlogov za odpor prebivalcev oziroma nespretnosti pripisali kar pripravljavcem projekta. Komunikacija je v projektih Life zelo pomembna, so opozorili, pri ReSoil pa so se obrnili le na občino in postavili obrat, ne da bi tehnologijo prej predstavili čim več prebivalcem.
Slovenija sicer ni zelo onesnažena, je povedal Leštan, huje je v Italiji, na celotni črti do Milana, v velikem delu Francije, težave imajo tudi v Veliki Britaniji in ZDA. »Nismo pričakovali odpora, čeprav se ta pojavi ob uvedbi vsakega okoljskega projekta. Žal pa je vse težave z onesnaženjem na popolnoma naraven način že nemogoče rešiti,« je dodal Leštan.
Primerno za vrtnine
Za čiščenje so prejeli že dve prijavi, eno za vrt v Sloveniji in eno v Avstriji. »Postopek je zelo preprost. Lastnik zemljišča se prijavi, mi ga izberemo glede na naše zmogljivosti. Prevoznik pride, odkoplje zemljo, ki jo pokrito odpelje do obrata, po pranju pa jo že naslednji dan lahko pripelje nazaj,« je povedal Marko Gerl, direktor podjetja Arhel. Po čiščenju bo zemlja primerna za gojenje vrtnin.
Očiščena prst je varna za gojenje vrtnin. Foto: Envit
Iz kislih tal po Leštanovih besedah s pranjem odstranijo od 90 do 95 odstotkov svinca, tudi kadmija in cinka. V karbonatna tla se težke kovine trdneje vežejo, zato iz njih odstranijo od 60 do 70 odstotkov svinca in drugih težkih kovin. Dodal je, da je arzen polkovina, ki jo z dodatkom železa lahko zelo imobilizirajo, kar je prevladujoča rešitev v svetu. Omenil pa je, da bi s tehnologijo pranja lahko odstranili tudi organska onesnaževala. »Analizirali smo tla vseh vrtcev v Celju in ta tehnologija je najboljša,« je opozoril.
Za Celje več rešitev
Predlagal je, da bi se čiščenja zemlje lotili podobno kot gradnje čistilnih naprav za odpadne vode. Šlo bi za dolgoročno financiranje in sanacijo, glede na zmogljivosti obratov bi čiščenje trajalo več desetletij. »Za Celje ena tehnologija ni dovolj. Za vrtce bi morali pripeljati novo zemljo, vendar ne na onesnaženo. Zemljine z območja Stare Cinkarne so zelo onesnažene, še najbolje je s pregradami preprečiti, da onesnaženje z izcednimi vodami prehaja v okolje, na površju pa bi morali nasuti 40 centimetrov prekrivke, ne le 20 centimetrov, kot je predvideno. Vrtove bi lahko sanirali z našo tehnologijo, kmetijske površine v okolici pa bi bilo treba analizirati. Najbolje bi bilo gojiti rastline, ki ne vgrajujejo nevarnih snovi, denimo za proizvodnjo biodizla,« pravi Leštan.
Prezrta biodosegljivost
Opozoril pa je še na večinoma prezrto biodosegljivost nevarnih snovi v tleh, to je, koliko teh snovi rastline sploh lahko posrkajo. »Najpreprosteje je analizirati rastline, ki rastejo na onesnaženih tleh. V Sloveniji je zemljina večinoma karbonatna, zato je vnos nevarnih snovi v rastline relativno majhen. Predlagam, da bi biodosegljivost dodali v zakonodajo, predvsem v prihodnjo zakonodajo o ekoremediacijah,« je še dodal Leštan.
