Tiskane izdaje
Je transformacija cerkvenih objektov v profane blasfemija? Napovedana dražba cerkve blaženega Antona Martina Slomška v Košakih v Mariboru, ki bo naprodaj zaradi dolgov mariborske nadškofije, bo nedvomno odprla tudi tovrstna vprašanja, vendar bi bil to precedens zgolj v slovenskih okvirih, v Evropi in svetu tovrstnih primerov ne manjka.
Pravzaprav so začetki tovrstne profanizacije že v jožefinskih reformah, ki so tudi na naših tleh številne cerkve in predvsem samostani dobile nič kaj posvečeno in vzvišeno namembnost. Če se omejimo zgolj na Maribor, sta bila, denimo, minoritska cerkev in samostanski kompleks spremenjena v vojašnico, nato pa v skladišča in stanovanja, podobna usoda je doletela žički samostan na Lentu, prav tako poznobaročno cerkev Svetega Alojzija, samostan celestink in njihova cerkev Marijinega oznanenja je bila preurejena v tovarno kavnih nadomestkov...
Drugi val tovrstne transformacije je imel ideološki predznak, komunistični režim je po drugi svetovni vojni po sovjetskem zgledu številne sakralne objekte desakraliziral. Posegi pri nas sicer niso bili niti po obsegu niti po vsebini tako drastični kot v Sovjetski zvezi, kjer so v nekatere cerkve nalašč umestili vsebine, ki so bile militantno antiateistične, številne cerkve so denimo postale muzeji ateizma, sanktpetersburško protestantsko cerkev Petra in Pavla so preuredili celo v plavalni bazen, kljub temu pa tovrstnih posegov ni manjkalo.
Med bolj slavnimi je nedvomno cerkev Svetega Jožefa v Ljubljani, kjer je domicil dobil Viba film, med bolj grotesknimi pa umestitev pošte v minoritski kompleks na Ptuju, ki je bila po ironičnem mnenju nekaterih konzervatorjev edina pošta na svetu z gotskim prezbiterijem.
Po zlomu komunizma so v Rusiji in v vzhodni Evropi večino cerkva ponovno preuredili in posvetili, številne uničene pa so tudi ponovno zgradili. Najbolj velikopotezen je bil projekt rekonstrukcije katedrale Kristusa Odrešenika v Moskvi, ki jo je dal podreti Stalin, na njenih ruševinah pa so v popolni brezidejnosti šele v času Hruščova uredili – očitno so Rusi navdušeni plavalci – tedaj največji bazen na svetu.
Trend na Zahodu je obraten, najpomembnejši dejavnik sprememb v zadnjih desetletjih je potencirana sekularizacija in drastičen upad obiskov bogoslužja, zato številne cerkve zapirajo svoja vrata, številne pa se znajdejo tudi na dražbah.
Kjer jih lahko kupi kdorkoli, pri preureditvi pa ima seveda povsem proste roke. Simptomatičen je denimo primer nekdanje hugenotske cerkve v londonskem East Endu, ki je postala v začetku 19. stoletja metodistična kapela, stoletje kasneje sinagoga, pred štirimi desetletji pa mošeja. Na Nizozemskem so takšna gibanja najbolj izrazita, protestantska cerkev vsako leto izgubi okoli petdeset tisoč svojih članov, zato se v povprečju vsak teden zapreta dve cerkvi.
Nekatere porušijo, druge preuredijo v stanovanjske komplekse, trgovine, knjižnice (nekdanja dominikanska cerkev v Maastrichtu) ali celo v nočne klube. Najbolj izstopajoč primer je amsterdamski klub Paradiso; cerkev so že v 70. letih preteklega stoletja zasedli skvoterji, nato pa je bila spremenjena v enega najbolj znanih prizorišč rockovskih koncertov v tem največjem nizozemskem mestu.
Podoben je položaj v drugih državah severne Evrope, še zlasti v Veliki Britaniji je bila vrsta cerkva preurejena v luksuzne zasebne rezidence, nekdanja cerkev Svetega Sebastijana v nemškem Münstru je sedaj otroški vrtec, podobnih primerov pa ne manjka niti v ZDA (med bolj slikovite prizore tam sodi pivovarna v nekdanji katoliški cerkvi v Pittsburghu, kjer je osrednji sklop varilnice piva umeščen kar na oltarju), Kanadi in Avstraliji.
Vendar fenomen ni omejen zgolj na protestantska okolja, tudi številne katoliške cerkve doživljajo podobno usodo, nekdanja Marijina cerkev v irskem Dublinu je denimo sedaj kavarna, pub in restavracija, imenuje pa se kar – Cerkev,
V Sloveniji takšnih novodobnih transformacij tako rekoč ne poznamo, le malo je tudi možnosti, da bi se to zgodilo s cerkvijo v Košakih. Formalno tudi ne gre za cerkev, saj še ni bila posvečena, če bi se že našel kupec, ki bi jo preuredil za druge namene pa bi največjo škodo seveda utrpeli župljani ene najmlajših slovenskih župnij, ki so darovali tudi zemljišča in denarne prispevke, medtem ko bi težko govorili o posebni škodi iz estetskega ali umetnostno-zgodovinskega vidika.
Nedokončana stavba po načrtih arhitekta Iva Goropevška namreč kljub monumentalnosti ni poseben arhitekturni presežek, pravzaprav gre za še eno zapoznelo neomodernistično izpeljavo principov 60. in 70. let preteklega stoletja, ki je obenem tudi predimenzionirana.
Predvsem pa gre za nedomišljeno, težko in okorno arhitekturno telo, ki se – z izjemo južnega krila z centralno zasnovano osrednjo dvorano, ki premore vsaj minimalno členitev fasade – povsem podreja že davno preživelim modelom suhega funkcionalizma in utilitarnosti.
Takšni arhitekturi bi bilo mogoče tudi brez velikih gradbenih posegov povsem spremeniti namembnost, vendar je malo možnosti, da bi se za stavbo odločil kakšen kupec. Zelo visoka je že izklicna cena, ki znaša dober poldrugi milijon evrov, poleg tega pa nista optimalni niti lokacija na vzpetini sredi vinogradov, niti logistične povezave. Različne formalne in vsebinske polemike ob dražbi prve slovenske cerkve se tako za sedaj zdijo povsem odveč.
